S pripovedovanjem zgodb si Šeherezada podaljšuje svoje življenje. Sultan Šahrijar je namreč razočaran in besen zaradi ženske nezvestobe, zato dá vsako ženo po poročni noči ubiti. Vezirjeva hči Šeherezada si življenje podaljšuje tako, da Šahrijarju vsako noč pripoveduje zgodbe, pripoved pa proti jutru pretrga na najbolj napetem mestu, tako da ji sultan vsakič podari življenje še za eno noč. Po tisoč in eni noči Šahrijar ne more več brez nje in tudi njegova jeza se poleže. Tako si Šeherezada s svojimi zgodbami reši življenje in postane kraljica.

10. noč

Nekoč je živel kralj, ki je imel hčerko. Hčerka je bila zelo lepa. Imel je še dve sestri. Najmlajša je bila najlepša. Nato je minilo leto in nato sedem let. Ko je oče ugotovil, da je star, je poklical hčerko. Hčerke so si morale najti moža, ki bo primeren za princa. Mora biti lep, prijazen, močam.

Hčerke pa so šle po vasi. V vasi so našle takšne in drugačne prince.

Najmlajša je odšla k eni revni družini. Tam je bil mladenič, ki je bil zelo lep. Mladenič je bil močan, prijazen, lep. Najmlajša ga je takoj odpeljala domov. Doma pa sta bili tudi najstarejši hčerki. Ena je pripeljala močnega mladeniča. Njen je bil všeč, a kralj ga je vrgel ven. Drugi se je zgodilo enako. Najmlajši mladenič je bil kralju všeč.

Nato je bila poroka in živeli so srečno do konca svojih dni.