Za devetimi gorami in devetimi vodami je bila majhna vasica. Meščani so bili zelo revni. Vsak dan so delali za denar, da bi si lahko kupili nekaj hrane. Pastirjev ni veliko. Med pastirji je bil en zelo mlad. Vsak dan je z veseljem pasel ovce. Ampak pastir je imel zlobnega brata. Cel dan je poležaval v postelji, mladi pastir pa je takrat bil na pašniku.

En lep dan, ko je pastir šel na pašo, je opazil majhen vodnjak. Šel je k njemu, ampak v njem je videl samo majhne zvone. Splezal je vanj in zgrabil zvonec. Nato je splezal iz vodnjaka. Zacingljal je z zvončkom in si je mislil, da je to samo navaden zvonec. Ko se je obrnil, je opazil zlato ovco. Pastir ni mogel verjeti svojim očem. Ovco je odpeljal v vas. Ko je prispel, so ljudje osupnili. Pastir je vzel škarje in ostrigel ovco. V tem trenutku se je spomnil, da je pozabil zvonec. Stekel je na pašo, ampak zvonca ni našel. Šel je nazaj in si rekel, da ima vsaj volno.

Sedem let pozneje je bil pastir bogat. Njegov brat je ostal brez hrane. Pastir ni mogel gledati brata, kako umira brez hrane, zato mu je posodil nekaj denarja.

Vsi so srečno živeli do konca svojih dni.