širno morje, peti mesec plovbe

Dragi dnevnik,

na galeji sem že pet mesecev in vsak mesec dobim težje naloge.

Danes smo veslali cel dan brez počitka. Ko končamo, moramo vedno narediti še svoje naloge, moja naloga je čiščenje palube. Paluba je zelo razmajana in vse smrdi. Ko s krvavimi koleni čistim palubo, vedno slišim, kako mučijo sotrpine. Po koncu dela lahko gremo spat, spati moramo na palubi brez blazin, le plesniva stara tla. Jaz pa vsak dan molim in prosim boga, da bi še enkrat stopil na kopno. Ura je bila ob dveh zjutraj in spet smo odšli veslat. Med veslanjem sem opazoval okolico, če bi videl kopno, ko kar naenkrat poči bič po mojem hrbtu. Niti zastokal nisem, ker sem bil tako žalosten. Paznik mi je dal še štiri dodatne ure čiščenja palube.

Čez nekaj dni smo prišli do kopnega, tam sem videl mladega mladeniča in ga vprašal, kako je moja družina. Povedal mi je, da sta otroka uspešna, žena pa me vara z bogatim meščanom. Mladeniču sem iz svoje torbe dal zlat kelih za sina, ki bo postal duhovnik, in prstan za hčerko, ki se ženi. Moji ženi pa naj pove, da me več ni na svetu.

Zapihal je veter hladan, veter močan in spet smo bili na morju. Zadnjih nekaj dni sem paznika ubogal in naredil vse, ker sem bil tako potrt, nato sem se spomnil, da bi lahko naredi samomor, saj tako nimam več česa izgubiti. Tako sem prenehal delati in spet sem bil trpinčen, zato sem izpolnil obljubo.

Srečne bodite ribice, da boste pile mojo kri in glodale moje kosti.

Galjot