Peter Klepec skozi oči sedmošolcev

PRIPOVEDOVALKA: Danes si bomo pogledali kratko dramsko igro o Petru Klepcu. Saj veste, tisti, ki je dobil čarobne moči in premagal Turka. Ko tako razmišljam, je bil ta Peter pravi junak. Ne bom več dolgovezila in zapravljala vašega dragocenega časa. Pa začnimo z branjem prizorov dramske igre Peter Klepec skozi oči sedmošolcev.

Peter: Zdravo, sem Peter Klepec in prihajam iz Čabra.

Tovariš 1: Kaj pa boš ti, ko si tako šibek in slaboten? Poglej, še niti svinčnika ne moreš držati.

Tovariš 2: Ha ha! Suh si kot suha južina. Še rozine graha ne moreš dvigniti!

Peter (otožno gleda v nebo): Oh, mene … Bog rotim te, da mi daš moči, da dokažem, da sem vreden te moči!

Pripovedovalka: Klepca so tovariš tako zafrkavali še nekaj let. Nato se je nekega dne zgodilo nekaj nenavadnega.

NASTOPATA: Bog, Peter Klepec

(Peter odhaja past ovce. Med hojo tarna …)

PETER KLEPEC: Uf! Kako rad bi bil močan. Vsi bi se me bali! Bi lahko tiste Turke, ki plenijo po naših krajih, kar na tešče pretepel! Pa ne bi me več zbadali. O, bog! Spet te prosim, daj mi moč! (Gre na kolena in pogleda v nebo.)

BOG: Peter, danes je tvoj srečen dan! Moč ti je dana. Zdaj pa izpuli tisti grm!

PETER KLEPEC: (Prime grm in ga izruva iz tal.)

BOG: Zdaj pa primi brezo in jo izruvaj!

PETER KLEPEC: (Prime brezo in jo brez težav izpuli.)

BOG: Dobro. Peter, izpuli hojo.

PETER KLEPEC: (Prestrašeno prime hojo in jo izruva iz tal).

PETER: Bog hvala za to neverjetno moč.

(Bog se zasmeji.)

PETER: Res ti hvala, da si mi jo podaril in uslišal moje prošnje.

BOG: Peter, dobro jo čuvaj, takšno moč ne dobi vsak. Tvoja moč bo rasla s tvojim staranjem! Moči uporabljaj samo v dobre in nikoli v zle namene.

PETER: Da, kakor mi vi ukažete, gospod. Obljubim, da bom molil vsak dan in jo z vsem srcem čuval. Še enkrat hvala.

BOG: Zaslužil si si jo. Srečno pot.

PETER: Hvala bog in srečno pot tudi vam.

PRIPOVEDOVALKA: Se sprašujete, kaj bo Peter naredil s svojo super močjo? Mhm … Bomo kaj kmalu videli. Med tem se je na cesarskem dvoru na Dunaju dogajalo nekaj povsem drugačnega. Cesar je doživljal živčni zlom, saj ni našel pogumnega moža, ki bi se spopadel z Ošabnim Turkom. Ko cesar daje zadnje pismo v kuverto, pokliče sela.

CESAR: Sel, sel. Le kje se spet obira?

SEL (pride do cesarjevega veličastnega stola in se mu prikloni): Prosim, Vaše veličanstvo.

CESAR (pokaže na pisma): Tu so pisma, ki jih moraš razposlati po vseh deželah mojega cesarstva, da najdemo nekoga, ki nas bo rešil.

SEL: Že grem, vaša cesarost.

CESAR: Pa podvizaj se, saj Ošabni Turek že trka na naša vrata.

SEL: Bom, bom.

PRIPOVEDOVALKA: Cesar je sicer dal razglas za moža, ki bi se spopadel s Turkom, vendar nihče ni prišel. Le kaj se bo zgodilo z Dunajem, prebivalci?

CESAR (govori samemu sebi): Zdaj pa imamo problem! Jutri se mora nekdo spopasti s Turkom, drugače smo pečeni.

PRIPOVEDOVALKA: V tistem trenutku je na grajska vrata potrkal fant, ki ga dandanes pozna že cel svet.

PETER KLEPEC (žvižga in si poje, nato potrka na vrata.)

CESAR (jezno): Ah, zagotovo je pred vrati spet kakšen berač, ki prosi za denar. Jaz sem vendar cesar, ne pa socialni center, ljubi bog. (Nato pokaže stražarjem, naj odprejo vrata, ko zagleda Petra se nakremži.)

PETER KLEPEC (samozavestno kot še nikoli): Pozdravljeni gospod, prišel sem vam oznanit, da je iskanje za bojevnika proti Ošabnemu Turku končano.

CESAR (zanimivo pogleda in veli): A res? Kdo je ta junak? Ali mi ga lahko prosim pripelješ, da se dogovoriva kako dalje.

PETER KLEPEC (še vedno samozavestno): Oh, gospod, mislim, da me niste dobro razumeli, jaz sem ta, ki vas bo rešil.«

CESAR (začudeno, presenečeno in posmehljivo): Naj me koklja brcne. Ali misliš resno? Ti si vendar tako šibak in majhen mladenič. Kaj boš ti proti turškem velikanu?« (Se smeji.)

PETER KLEPEC: Seveda gospod, mislim čisto zares, drugače ne bi prehodil tako dolge poti. Verjemite mi, da sem jaz rešitelj vas in vašega naroda.

CESAR (še vedno v smehu): Ti, to meni resno, pa tebe bi še rahel veter prestavil.

PETER KLEPEC (vztrajno): Prosim vas, dajte mi priložnost, da se dokažem.«

CESAR (zmaje z glavo): Ojojoj, vztrajen pa si. Dobro, če pa si to tako močno želiš, pridi na večerjo, tam nam boš pokazal, kaj zmoreš.«

PETER KLEPEC (srečen kot še nikoli): Seveda vas ne bom razočaral, pa na svidenje.

PRIPOVEDOVALKA: Tudi med služabniki je tekel pogovor o Petru Klepcu …

Služabnik 1: Ne morem verjeti, da je naša usoda in usoda cele Slovenije v rokah tega slabiča. (Se čudi in drži za glavo.)

Služabnik2: Kaj če ga preizkusimo? Samo, da se prepričamo, česa je zmožen. (Premišljujoče.)

Služabnik 3: Pri večerji naj nam z golimi rokami zlomi konjsko podkev. Tega sigurno ne bo zmogel in se bo osramotil pred cesarjem.  (Zlobno in premišljeno.)

Služabnik 4: Sliši se kot dober plan … Dogovorjeno. (Vsi odidejo do Petra Klepca.)

PRIPOVEDOVALKA: Kaj kmalu je prišel čas večerje in zelo pomembne preizkušnje Petrove moči.

PRI VEČERJI:

PETER KLEPEC (srečen): Pozdravljeni!

CESAR (še vedno dvomi o dečku): Sedi prosim, po večerji nam boš pokazal kaj zmoreš.

Skupaj se usedejo za veliko okroglo mizo.

Služabnik 1: Zdaj je pravi čas, pa začnimo. (Se približajo Petru.)

Peter: Pozdravljeni.

Služabnik 3: Pozdravljen Peter!

Služabnik 4: Peter, dobil sem odlično idejo. Kaj če nam pokažeš svojo moč.

Služabnik 2: To je res dobra ideja. Kaj če recimo, ne vem … prelomiš to podkev?

Peter (samozavestno): Zakaj pa ne? Prinesite mi jih raje kar sedem, če si že moram umazati roke.

Služabnik 3 (prinese podkve v smehu): Če sam tako želiš.

Peter (v smehu prelomi vseh 7 podkev): To pa je bilo otročje lahko.

Služabniki (so osupli in vsi v en glas rečejo): Vav, nismo vedeli, da zmoreš kaj takega. Res te ne bi smeli soditi po izgledu. Le od kod si dobil to moč?

PETER KLEPEC (se smeje): No, sem vam rekel. Mi boste zdaj dovolili, da se borim z Ošabnim Turkom? Moč pa mi je podaril Bog.

CESAR (komaj drži usta zaprta zaradi začudenja, vendar le veli): No, mislim, da smo našli bojevalca in našega rešitelja.«

PRIPOVEDOVALKA: Končno je prišel dan spopada, ki so ga že vsi nestrpno in v strahu pričakovali. Za koga boste držali pesti?

TUREK (se smeji in reče): O, Peter, ali si mišice pozabil doma?«

PETER (se ne zmeni za norčevanje in mu poda roko): Živijo, Turek. (Odtrga mu roko.)

TUREK (se glasno zadere): Auuu. Moja roka. (Poskusi udariti Petra, a zgreši.)

PETER (ga udari in Turek se zgrudi): »Pfff, mačji kašelj.«

TURŠKI VOJAKI (tečejo proti Petru in kričijo): Ubijte ga, on je ubil našega poglavarja, mi bomo pa njega. Zgrabite ga, da ne bo pobegnil.

PETER (izpuli smreko in jih izzivalno kliče k sebi): Pridite, pridite, kdor si upa. (S smreko pometa s Turki.)

PETER (medtem ko preostali že ležijo): Na svidenje, pa lep dan še naprej.

PRIPOVEDOVALKA: Tako je Peter s smreko, kot da bi imel metlo, zjutraj na tešče pometal Turke, ki so mu bili pač v napoto. A mislite, da mu je bilo žal za to? Ne, kje pa, s svojim dejanjem je dobil slavo in na Dunaj ter drugod prinesel veliko veselja. Zato še dandanes vsi poznamo našega junaka Petra Klepca, ki nas je rešil pred turškimi vpadi.