Klošter, 9. 2. 1590

Dragi dnevnik!

Klošter mi ni čisto nič všeč. Zelo pogrešam Ostrovrharja. Vsakič, ko že pozabim nanj, pride mimo mene nek čeden fant in me tako lepo pogleda. Takoj me spomni nanj. Pa še temu fantu ne morem pokazati svoje lepote, saj skozi to obleko, ki jo moram nositi, ne more videti ničesar. Vsak dan se tako lepo uredim, pa tega ne smem nikomur pokazati. Očetu sem včeraj ukazala, da mora poizvedeti, s kom je Ostrovrhar odšel, katera je bila lepša od mene Rozamunde – rože deklic.

Danes je prišel nazaj in mi povedal, da je odšel z neko Lejlo, ki je muslimanske vere. Nisem mogla verjeti, še zdaj ne morem, da je našel neko deklico, ki je lepša od mene. Saj imajo čisto drugačne običaje in oblačila. Zagotovo sem jaz lepša. Ta Ostrovrhar nima pojma, še žal mu bo. Po nekaj urah v kloštru mi je duhovnik rekel, da je danes dan, ko bomo morali svojo ljubezen in življenje predati bogu.

Tega nisem želela, saj sem prepričana, da se bo Ostrovrhar vrnil k meni. Pred obredom sem pobegnila nazaj na grad in se skrila v skrivni predor v moji omari – moja skrivna soba z oblačili, rezervno hrano, vodo in ogledalom. Tukaj lahko ostanem kar nekaj časa, saj za ta predor ne ve nihče.

Duhovnik je povedal očetu, da sem izginila. Oče je takoj poslal stražarje, da me najdejo, da ne bo v skrbeh. Dobro je vedel, da nisem želela v samostan. Nek mlad stražar, ki je v resnici bil prav čeden, me je hitro našel. Vendar se me je oče usmilil in duhovniku rekel, da me niso našli.

Komaj čakam jutrišnji pogovor z očetom. Res ne vem, kam me bo še življenje odneslo.

prelepa Rozamunda