Življenje

Osmošolci in učiteljica so ob pesmi Nika Grafenauerja Življenje razmišljali o življenju, minljivosti, vrednotah.

Pred dnevi pogled skozi okno – novo življenje odeto v pisane barve, žarek upanja – življenje gori z visokim plamenom in se razdaja na vse strani, kot pravi Grafenauer … Toda drug dan ob pisalni mizi pogled v siv dan – korona narave me spomni na minevanje/smrt (drevesu odpadajo listi, življenje polzi med prsti) – bedo tega trenutka … Toda nekdo iz ozadja  in druge strani računalnika mi pove nekaj lepega in življenje spet zagori na polno(M. N.)

Čas, ko se je ves svet zaustavil. Na ulicah ni nikogar, v ozadju se sliši samo tiho šumenje listov in pomladni veter. Vsi ljudje zaprti v hišah z upanjem, da se vse povrne v čase pred epidemijo. (K. Š.)

Življenje je kot list na drevesu, list se na koncu posuši in odpade, človek pa umre. Vprašanje je le, kako bomo življenje izkoristili, vendar je to odvisno od posameznika (K. Š.).

Ko se zjutraj zbudim, pogledam skozi okno in vidim, kako lep je ta moj svet. Zaznam, kako hitro se narava spreminja. Danes so listi zeleni, jutri pa že rjavi. Takrat me prešine misel, kako hitro čas beži. Včasih sploh ne dojamem, koliko sem že stara, koliko sem že prestala in doživela. Toliko lepih in slabih spominov hodi po meni. Današnje sončno jutro se jutri spremeni v nevihto. Življenje nam ves čas kot pesek med prsti polzi in približuje se naš konec. Kako grenko sladko je to naše življenje. (Z. M.)

Pogled skozi okno. Vidim drevo in razmišljam. Spomni me na življenje. Zgubana skorja spominja na zguban obraz – vsaka guba ima svojo zgodbo, svojo prehojeno pot; gube sreče, veselja, smeha in gube težkih dni. Drevesna krošnja daje zavetje in dom mnogim pticam ter živalim. Potem pa včasih pride neurje. Tudi v naših življenjih preizkušnje povzročijo neurje. Drevo pa še kar raste in raste, kot rastemo tudi ljudje. Toda nekega dne se bo podrlo, padlo. Takrat bo na tistem mestu prostor za druga drevesa, ki bodo prav tako nekega dne padla. To se dogaja in ponavlja dan za dnem kot pri človeku. Zato rastimo čim hitreje, saj nam življenje med prsti polzi, kot bi rekel Grafenauer. (Ni. S.)

Ljudje smo včasih vse preveč samozavestni, mislimo, da smo najboljši, neuničljivi in vsemogočni. Potem se pa v trenutku izkaže, da smo v primerjavi z materjo naravo zelo drobceni. Ne moreo vplivati na njene odločitve in posledice, ki nas doletijo.
V minulih treh mesecih smo lahko izkusili svojo drobcenost, saj so mikroskopsko majhni virusi ustavili človeštvo. Izkazalo se je, da človeštvo ni vsemogočno. Ko se bomo naučili, da smo na Zemlji vsi enakovredni, ko ne bo več diskriminacij vseh vrst, in da vsako bitje pusti svoj pečat. Šele takrat bo prišlo do sprememb, ljudje se bodo povezali, stopili skupaj in morda bomo takrat kos tudi materi naravi. (N. S.)

Ko sem zgodaj zjutraj pogledal skozi okno, sem zagledal sivino, ki je zakrivala vso lepoto pokrajine. Takrat je bil svet videti odet v sivino, ki ne gre iz njega in mu zakriva pogled. A čez nekaj časa se je ta megla razkadila in lepota narave je lahko zasijala na polno. Sončni žarki so začeli božati nebo. Takrat je narava spet oživela v polnem sijaju. (A. S.)

V življenju nikoli ne moremo ničesar pričakovati. En trenutek je lahko pisan, poln življenja. Že naslednji trenutek nam lahko življenje na nitki visi. Zato moramo življenje živeti na polno in brez obžalovanj, saj ga bo iz dneva v dan manj. Živeti ga je potrebno z visokim plamenom. (N. Š.)