Nekega dne se je zaslišal dunajski zvon. Celo mesto se je veselilo. Zakaj? Na poti do lepe Slovenije sem videla nekega mladega, majhnega mladeniča. Vprašala sem ga: »Kdo si pa ti?« Odgovora sprva ni bilo. Šele nato je odgovoril: »Sem Peter Klepec iz Čabra.« Za trenutek nisem vedela, kdo je, a na koncu sem se spomnila. Ko sem bila majhna, mi je babica pripovedovala o njem in tem, kako je rešil celotno kraljestvo.

Ker nisem vedela, v kateri deželi sem, sem vprašala Petra, če je to nova država. Odgovoril je: » V lepi Sloveniji si, tu je moj dom.« Začudeno sem ga gledala in si mislila, kaj če bi mi jo malo predstavil. Seveda sem morala biti previdna. Peter mi je najprej predstavil svoj rojstni kraj. Ko sva prišla do njegove rojstne hiše, je pritekla njegova mati. Na ramenu se mu je zjokala, saj je bila vesela, da ga vidi živega in zdravega.

Neke noči so se po ulicah zaslišali konjski koraki. Pogledala sem skozi okno in videla prihajajoče Turke. Hipoma sem zakričala: »Peter! Peter! Zbudi se! Zunaj napadajo Turki.« Peter se je hitro zbudil, vendar kmalu ugotovil, da so Turki premočni. Vzela sva stvari in zbežala. Bilo me je strah. Med begom se je oglasil Bog: »Peter, tvoja moč raste. Ker se nisi vdal in si bil tako pogumen, boš dobil še več moči.« Hodila sva in hodila, dokler nisva prispela na Štajersko, kjer se je Peter zaljubil v lepo mladenko, s katero sta se odpravila v Petrov rojstni kraj.

Sama sem se vrnila na Dunaj in še danes vsem pripovedujem, kako je Peter Klepec rešil celotno Slovenijo, ki je tako lepa in vredna občudovanja. To sem povedala tudi cesarju, ki je bil kar začuden.

Pomembno je, da Turki ne bodo več plenili in napadali Dunaj.

Med poletnimi počitnicami sem z mamo odpotoval v Bosno in Hercegovino. Tam sva si ogledala naravne znamenitosti in kraje v kanjonu reke Une. Na potovanju sta se nama pridružila sorodnika iz Srbije, ki sta bila rojena v Bosni in Hercegovini.

Bivali smo v majhnem kraju Martin Brod, ki se nahaja v osrednjem delu kanjona. Vasica je zelo majhna, obdana z visokimi gorami, prepredena z majhnimi potočki, najlepši pa je 10 metrov visok slap. Ko greš na sprehod po vasi, se lahko odžejaš pri številnih naravnih izvirih vode. Tu sem videl zelo staro napravo za pranje perila, ki se je ohranila iz časov, ko še ni bilo pralnih strojev. V tem malem kraju sem spoznal veliko vrstnikov, ki so prišli na počitnice k sorodnikom. Zanimivo je, da šolo v kraju obiskuje samo 6 otrok. V spominu so mi ostali turisti iz Arabskih Emiratov, ki množično obiskujejo Martin Brod.

Potovanje mi bo ostalo v trajnem spominu, saj je bilo zelo lepo.

Volk Jernej je živel na ulici. Bil je lačen in brez prijateljev. Vse, kar je imel, je njegova cula.
Nekega dne se je odločil, da bo šel po svetu. Šel je z majhnim čolničkom. Vozil se je dolgo, jedel je samo ribe, saj drugega ni imel.
Nekoč je prišel do neke kmetije in videl je, kako se tam pasejo živali. Mislil si je: »Hm, kako zelo bi mi prijali. Prestrašil jih bom in požrl, mmmm.«
Volk je prišel do živali in jih hotel prestrašiti. Živali so hitro v en glas rekle: »Šššš, tiho, beremo.«
Volk Jernej je razočarano odšel s kmetije. Ni vedel, kam bi šel, ustavil se je in pomislil: »Že vem, šel bom v šolo in se naučil brati.« In res.
Šel je v šolo in se naučil brati od A do Ž. Obiskal je knjižnico. Redko katera knjiga je ostala na polici: Prebral je prvo in drugo, še tretjo. Ah, vse je prebral. Nato je šel v trgovino in kupil sedem knjig pravljic.
Odpravil se je na kmetijo in tam bral. Živali  so ga občudovali, saj je bral bolje od vseh živali, ki so živele na kmetiji.

Tako so srečno brali do konca svojih dni.

Nekega dne sem zaključeval svoj izum, nisem ga še poimenoval, ampak je izgledal kot časovna kapsula. Ko sem ga končno končal in nato tudi prižgal, se je stroj začel tresti in skakati, dokler me ni posrkalo vanj. Časovni stroj me je pripeljal v čas turških vpadov.

Ko sem prispel, sem takoj zagledal knjižnega junaka Martina Krpana. Mislil sem, da sanjam, ko sem se ozrl okoli sebe, sem videl, da me je stroj poslal v preteklost. Spomnil sem se zgodbe, ki je govorila o tem, kako je Martin Krpan premagal Brdavsa zelo zmeden, a se me ni bal. Povedal sem mu, da sem prišel iz prihodnosti in da mu lahko naredim orožje, s katerim bi premagal brdavsa.

Končno je prišel dan dvoboja. Začela sta izenačeno, a je Brdavs zmagal. Zato sem moral nekaj hitro ukreniti. Šel sem po orožje, ki sem ga naredil. Vzel sem svojo pištolo in hitro stekel nazaj na bojišče, nameril v Brdavsa in ga ustrelil. Tako ga je Martin Krpan zlahka premagal. Vedel je, da sem ga jaz ustrelil. Zahvalil se mi je in delil svojo nagrado. Čeprav mi je bilo tam zelo dobro, sem zelo pogrešal dom.

Potem sem opazil uro na moji roki, ki je začela piskati. V trenutku me je prežarčilo domov.

Tako sem jaz srečno živel naprej, Martin Krpan pa je bil junak.

Nekoč, ko je bilo na Zemlji še vse drugače, so živeli štirje elementi: voda, zemlja, zrak in ogenj. Imeli so čarobne moči, ki so jih uporabljali samo za dobra dela, da so pomagali vsem rastlinam in živalim.

Voda je skrbela, da so nastajale potoki, reke in oceani ter da nobena rastlina in žival ni ostala žejna. Zemlja je lahko premikala prst s svojimi mislimi. Poskrbela je, da so bila polja rodovitna in rodila veliko dobrih sadežev. Tudi zrak je imel pomembno nalogo, saj je prinašal svež vetrc in pomagal čebelicam opraševati. Element ognja pa je bil zelo močan, imel je moč sonca, vendar se je počutil nekoristnega.

Voda, zemlja in zrak so lepo sodelovali skupaj, ogenj pa je vedno, ko se jim je želel pridružiti, vse zažgal. Zato je postajal vedno bolj jezen in si je naredil načrt, da bo uničil vso Zemljo. Ustvaril bi še več elementov ognja, da bi prekrili vso Zemljo. Ostale elemente bi pa uničil.

Nekega dne se je vodi zazdelo zelo čudno, da ognja že dolgo ni bilo k njim. Pogledala je po celem svetu in ga našla v jami ter rekla: »Ogenj, pridi ven in se nam pridruži.« Ogenj pa je rekel: »Ne bom več prišel ven, saj sem nekoristen. Prosim odidi.«

Voda se je naredila, da odhaja, vendar se je skrila za veliko skalo, tako da je slišala njegov načrt, kako želi uničiti vso Zemljo. Voda je takoj šla povedat zraku in zemlji ogenjčkov načrt.

Voda, zrak in zemlja so vedeli, da je ogenj koristen, zato je voda rekla, da se morajo pripraviti in ga spomniti, kako zelo je koristen, in da morajo vsi skupaj sodelovati. Elementi so vedeli, da nimajo moči krotiti ali spreminjati drugega elementa. Zato je voda dobila idejo in počakala na noč. Medtem sta zrak in zemlja opazovala ogenjčka. Ko je bila noč, je vodica prosila Luno: »Luna prosim pomagaj. Moj prijatelj se počuti nekoristnega. Prosim, daj mi moč, da ga bom lahko za trenutek ujela in ga prepričala.« Luna ji je dala moč in vodi je bilo zelo všeč.

Takoj je šla do ogenjčka in ga znova želela prepričati, da morajo vsi štirje sodelovati skupaj. Ogenj pa je rekel: »Ti nisem že povedal, da me pusti pri miru!« Takrat je voda vedela, da bo morala uporabiti moč Lune. Svoje roke je usmerila proti ognju, vendar ga ni pogasila, ampak ga je dala v vodni mehurček. Voda mu je rekla: »Ti mogoče misliš, da nisi koristen, ampak si. Tvojo toploto potrebujejo vse rastline in živali. Skupaj moramo sodelovati, saj brez tvoje toplote sem jaz samo led.« Čarobni vodni mehurček in besede vode so spomnile ogenjček, da je koristen.

Začel se je nov dan in spet so vsi skupaj delali nov svet. Vedeli so, če bi vsak element delal za sebe, ne bi naredili lepega sveta. Zato še danes sodelujejo vsi štirje elementi skupaj in ustvarjajo Zemljo, kjer vsa bitja živijo v harmoniji.

Klošter, 9. 2. 1590

Dragi dnevnik!

Klošter mi ni čisto nič všeč. Zelo pogrešam Ostrovrharja. Vsakič, ko že pozabim nanj, pride mimo mene nek čeden fant in me tako lepo pogleda. Takoj me spomni nanj. Pa še temu fantu ne morem pokazati svoje lepote, saj skozi to obleko, ki jo moram nositi, ne more videti ničesar. Vsak dan se tako lepo uredim, pa tega ne smem nikomur pokazati. Očetu sem včeraj ukazala, da mora poizvedeti, s kom je Ostrovrhar odšel, katera je bila lepša od mene Rozamunde – rože deklic.

Danes je prišel nazaj in mi povedal, da je odšel z neko Lejlo, ki je muslimanske vere. Nisem mogla verjeti, še zdaj ne morem, da je našel neko deklico, ki je lepša od mene. Saj imajo čisto drugačne običaje in oblačila. Zagotovo sem jaz lepša. Ta Ostrovrhar nima pojma, še žal mu bo. Po nekaj urah v kloštru mi je duhovnik rekel, da je danes dan, ko bomo morali svojo ljubezen in življenje predati bogu.

Tega nisem želela, saj sem prepričana, da se bo Ostrovrhar vrnil k meni. Pred obredom sem pobegnila nazaj na grad in se skrila v skrivni predor v moji omari – moja skrivna soba z oblačili, rezervno hrano, vodo in ogledalom. Tukaj lahko ostanem kar nekaj časa, saj za ta predor ne ve nihče.

Duhovnik je povedal očetu, da sem izginila. Oče je takoj poslal stražarje, da me najdejo, da ne bo v skrbeh. Dobro je vedel, da nisem želela v samostan. Nek mlad stražar, ki je v resnici bil prav čeden, me je hitro našel. Vendar se me je oče usmilil in duhovniku rekel, da me niso našli.

Komaj čakam jutrišnji pogovor z očetom. Res ne vem, kam me bo še življenje odneslo.

prelepa Rozamunda

Soba, 25. 10.1790

Dragi dnevnik!

Danes sem spoznala prečudovitega plemiča po imenu Tulpenheim, ki za razliko od Anžeta zna jako lepo z besedami in tudi olikan je zelo. Po vrhu vsega pa je še  premožen. Če se bom poročila z njim, bom postala žlahtna gospa, kar sem si vedno želela. Pa tudi zelo dobro zna plesati in ima nežen prijem, ne tako kot Anže, da mi skoraj kosti zdrobi. Komaj čakam, da se jutri spet srečava. In mogoče me bo zaročil.

Neučakana Micka

Dnevna soba, 26. 10. 1790

Dragi dnevnik!

Danes je prišel Anže in mi začel dvoriti, meni pa se je tako mudilo, saj sem se zmenila s Tulpenheimom. K sreči me je oče rešil in ga odpeljal v našo klet. Jaz pa sem šla k Tulpenheimu, ki me je res zaročil. Dal mi je tako lep prstan z diamantom, da sem se skoraj onesvestila. Potem sva se dogovorila, kdaj se bova poročila, da bo že jutri prišel s pisarjem k meni domov, da se bomo z očetom dokončno dogovorili.

Micka

Pri Micki, 27. 10. 1790

Dragi dnevnik!

Očetu sem povedala za najino poroko in da bo že danes prišel s pisarjem, da podpišem vse potrebno. Nakar je v sobo vstopil lepo oblečen Anže, kot da bi bil plemič. Imel je klobuk na tri kraje, suknjo, začel me je primerjati z drevesi. Tega mi je bilo dovolj, zato sem mu rekla, naj utihne. Potem pa mi je začel govoriti, koliko mi je dal za oblačila, jaz pa njemu, naj se raje obleče v stara oblačila. Besna sem odšla v mesto. Tam sem srečala gospo, ki je nosila zelo podoben prstan kot jaz. Vprašala sem jo: »Kje ste dobili ta prstan?« Povedala mi je, da ji ga je dal Tulpenheim. Takrat sem spoznala, kako me je prevaral. Šternfeldovki sem povedala, da ga je dal tudi meni. Skupaj sva šli k mojemu očetu in mu povedali za prevaro. Tako smo se odločili, da se bom poročila z Anžetom, ki je še vedno nor name. Pripravili smo se na prihod gospode, ki jim ni bilo preveč všeč pri nas, pisar Glažek pa je tako ali tako samo pil in mu je bilo pravzaprav vseeno. Ko je prišel čas podpisa, je Tulpenheim podpisal, da se strinja, da se oženim z Anžetom. In da nama bo dal doto, ki je bila kar visoka. Vendar je to opazil šele potem, ko je že podpisal. Tulpenhein je bil razkrinkan in to je tudi ugotovil, ko je zagledal Šternfeldovko. Osramočen je šel domov. Jaz pa sem bila vesela, saj se bom poročila z moškim, ki me zares ljubi, po drugi strani pa ponižana, ker me je hotel tako naplahtati.
Dragi dnevnik čez dva dni se že poročim z Anžetom.

Micka

Osmošolci in učiteljica so ob pesmi Nika Grafenauerja Življenje razmišljali o življenju, minljivosti, vrednotah.

Pred dnevi pogled skozi okno – novo življenje odeto v pisane barve, žarek upanja – življenje gori z visokim plamenom in se razdaja na vse strani, kot pravi Grafenauer … Toda drug dan ob pisalni mizi pogled v siv dan – korona narave me spomni na minevanje/smrt (drevesu odpadajo listi, življenje polzi med prsti) – bedo tega trenutka … Toda nekdo iz ozadja  in druge strani računalnika mi pove nekaj lepega in življenje spet zagori na polno … (M. N.)

Čas, ko se je ves svet zaustavil. Na ulicah ni nikogar, v ozadju se sliši samo tiho šumenje listov in pomladni veter. Vsi ljudje zaprti v hišah z upanjem, da se vse povrne v čase pred epidemijo. (K. Š.)

Življenje je kot list na drevesu, list se na koncu posuši in odpade, človek pa umre. Vprašanje je le, kako bomo življenje izkoristili, vendar je to odvisno od posameznika (K. Š.).

Ko se zjutraj zbudim, pogledam skozi okno in vidim, kako lep je ta moj svet. Zaznam, kako hitro se narava spreminja. Danes so listi zeleni, jutri pa že rjavi. Takrat me prešine misel, kako hitro čas beži. Včasih sploh ne dojamem, koliko sem že stara, koliko sem že prestala in doživela. Toliko lepih in slabih spominov hodi po meni. Današnje sončno jutro se jutri spremeni v nevihto. Življenje nam ves čas kot pesek med prsti polzi in približuje se naš konec. Kako grenko sladko je to naše življenje. (Z. M.)

Pogled skozi okno. Vidim drevo in razmišljam. Spomni me na življenje. Zgubana skorja spominja na zguban obraz – vsaka guba ima svojo zgodbo, svojo prehojeno pot; gube sreče, veselja, smeha in gube težkih dni. Drevesna krošnja daje zavetje in dom mnogim pticam ter živalim. Potem pa včasih pride neurje. Tudi v naših življenjih preizkušnje povzročijo neurje. Drevo pa še kar raste in raste, kot rastemo tudi ljudje. Toda nekega dne se bo podrlo, padlo. Takrat bo na tistem mestu prostor za druga drevesa, ki bodo prav tako nekega dne padla. To se dogaja in ponavlja dan za dnem kot pri človeku. Zato rastimo čim hitreje, saj nam življenje med prsti polzi, kot bi rekel Grafenauer. (Ni. S.)

Ljudje smo včasih vse preveč samozavestni, mislimo, da smo najboljši, neuničljivi in vsemogočni. Potem se pa v trenutku izkaže, da smo v primerjavi z materjo naravo zelo drobceni. Ne moreo vplivati na njene odločitve in posledice, ki nas doletijo.
V minulih treh mesecih smo lahko izkusili svojo drobcenost, saj so mikroskopsko majhni virusi ustavili človeštvo. Izkazalo se je, da človeštvo ni vsemogočno. Ko se bomo naučili, da smo na Zemlji vsi enakovredni, ko ne bo več diskriminacij vseh vrst, in da vsako bitje pusti svoj pečat. Šele takrat bo prišlo do sprememb, ljudje se bodo povezali, stopili skupaj in morda bomo takrat kos tudi materi naravi. (N. S.)

Ko sem zgodaj zjutraj pogledal skozi okno, sem zagledal sivino, ki je zakrivala vso lepoto pokrajine. Takrat je bil svet videti odet v sivino, ki ne gre iz njega in mu zakriva pogled. A čez nekaj časa se je ta megla razkadila in lepota narave je lahko zasijala na polno. Sončni žarki so začeli božati nebo. Takrat je narava spet oživela v polnem sijaju. (A. S.)

V življenju nikoli ne moremo ničesar pričakovati. En trenutek je lahko pisan, poln življenja. Že naslednji trenutek nam lahko življenje na nitki visi. Zato moramo življenje živeti na polno in brez obžalovanj, saj ga bo iz dneva v dan manj. Živeti ga je potrebno z visokim plamenom. (N. Š.)

Sprva me je Matevž kupil v Trstu in med odpeljal k sebi domov. Bil sem zelo šibek in slaboten. Tam me je razkazoval vsem, ki so prišli mimo. Izkazoval mi je silno ljubezen in to kazal tudi vsem ostalim. A kljub silni ljubezni sem bil še vedno slaboten in suh. Bil sem sestradan, saj mi Matevž ni dajal dosti za pod zob. Veliko ljudi mi je govorilo, da me bo Matevž enkrat umoril.

Nato pa se je Matevžu rodil sin. Od takrat naprej so me tepli. Ta otrok je bil obilen in negovan. Velikokrat sem mu zavidal, da je dobil veliko. Jaz pa nisem dobil skoraj ničesar za jest in sem bil še vedno slaboten ter suh. Najedel sem se le dvakrat na leto. Velikokrat sem občutil moč Matevža na sebi, saj me je vsaki dan pretepal. Tudi gospodinja me je pretepala. Velikokrat mi je bila podtaknjena neka neresnica. Na koncu me je neke noči, ko se je vrnil iz gostilne, zbudil in me pretepel. Bil je pijan in preklinjal je vse Tržačane vsepovprek.

Nekega sončnega dne sem ležal pod hruško ves slaboten, sestradan in suh, da so me bile še same kosti. Mimo so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če sem v redu. A niso ničesar storile. K meni sta pristopili Maruša Repulja in Mica Zdihovalka. Rekli sta mi, da umiram. Vprašali sta me tudi, če kaj jem. Odgovoril sem, da še jem, zato sta mi odgovorila, da še nisem povsem pri koncu.

Jeseni pa sem bil zelo slaboten. Ves slaboten in  sestradan sem sedel pod hruško. Še zadnjič sem ugriznil v sočno hruško, sklenil tanki ročici in zaspal. Takrat sem umrl.

Sprva me je Matevž kupil v Trstu in med odpeljal k sebi domov. Bil sem zelo šibek in slaboten. Tam me je razkazoval vsem, ki so prišli mimo. Izkazoval mi je silno ljubezen in to kazal tudi vsem ostalim. A kljub silni ljubezni sem bil še vedno slaboten in suh. Bil sem sestradan, saj mi Matevž ni dajal dosti za pod zob. Veliko ljudi mi je govorilo, da me bo Matevž enkrat umoril. Nato pa se je Matevžu rodil sin. Od takrat naprej so me tepli. Ta otrok je bil obilen in negovan. Velikokrat sem mu zavidal, da je dobil veliko. Jaz pa nisem dobil skoraj ničesar za jest in sem bil še vedno slaboten ter suh. Najedel sem se le dvakrat na leto. Velikokrat sem občutil moč Matevža na sebi, saj me je vsaki dan pretepal. Tudi gospodinja me je pretepala. Velikokrat mi je bila podtaknjena neka neresnica. Na koncu me je neke noči, ko se je vrnil iz gostilne, zbudil in me pretepel. Bil je pijan in preklinjal je vse Tržačane vsepovprek.

Nekega sončnega dne sem ležal pod hruško ves slaboten, sestradan in suh, da so me bile še same kosti. Mimo so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če sem v redu. A niso ničesar storile. K meni sta pristopili Maruša Repulja in Mica Zdihovalka. Rekli sta mi, da umiram. Vprašali sta me tudi, če kaj jem. Odgovoril sem, da še jem, zato sta mi odgovorila, da še nisem povsem pri koncu.

Jeseni pa sem bil zelo slaboten. Ves slaboten in  sestradan sem sedel pod hruško. Še zadnjič sem ugriznil v sočno hruško, sklenil tanki ročici in zaprl svoje trudne oči.

Nekega zimskega večera je kokoš prišla k lisica šivilji.
»Šivilja, sešij mi pulover, perje mi bo zmrznilo,« je rekla kokoš.
Lisica šivilja je res sešila kokoši pulover.

»Hm, dober je,« je rekla kokoš.

Ko je imela pulover že oblečen, je zletela skozi vrata, ne da bi se zmenila za plačilo. Lisica je v trenutku oddirjala za njo in verjetno še zdaj vsa lisičja žlahta dirja za njo, da bi dobila plačilo za pulover.

Nekoč je živela žabica, ki je imela namesto ušes rogove.

Vsi otroci so se ji posmehovali in se iz nje norčevali. Zelo slabo se je počutila. Ni več hodila ven in v šolo. Enkrat pa ji je punčka rekla: “Tvoji rogovi so mi všeč! Bi bila moja prijateljica?”

Takrat je žabica dobila prvo prijateljico.

Nekoč v davnih časih sta živeli srnica in muha. Vsakič sta se poslušali pri idejah, kako se zabavati. Muha je vedno želela, da naredita skakalnico za kolesa. Srnici pa to ni bilo niti malo všeč.

Nekega dne se je srnica opogumila in rekla: “Veš, kaj muha, vedno ti izbiraš. Lahko za en dan tudi jaz?” Muha je morala privoliti. Srnici je bilo všeč skakanje po trampolinu, zato je predlagala, da to počneta skupaj. Obema je bilo to všeč.

Čez nekaj tednov sta bili obe za to, da igro zamenjata. Tokrat sta šli do najbližje gugalnice in se gugali naprej ter nazaj. Ker sta se veliko igrali skupaj, sta postali še boljši prijateljici. Proti večeru sta se spomnili na slastno večerjo. Odhiteli sta domov in se pošteno najedli. Po slastni večerji sta si oblekli pižame in zaspano odkorakali vsaka v svojo posteljo. Pred spanjem je muha prebrala kratko pravljico. Obe sta hitro zaspali in sanjali o novi igri.

Nekega dne se je sovica Jokica odločila, da bo šla na sprehod. Zjutraj je šla daleč od doma. Na poti je srečala polža. Polž jo je pozdravil in vprašal, kako je. Sovica Jokica je začela jokati. Polž jo je vprašal, zakaj joče. Sovica Jokica je odgovorila, da joče zato, ker ne ve, kje je njena mama. Polž ji je svetoval, naj jo poišče. Sam pa je šel naprej.

Ni minilo dolgo, ko je sovica Jokica srečala žabo. Tudi žaba jo je vprašala, zakaj joče. Sovica Jokica  ji je odgovorila, da joče, ker ne najde svoje mame. Žaba jo je želela potolažiti in ji svetovala, naj nadaljuje svojo pot. Sovica Jokica je prispela do jezera, v katerem je plavala račka. Želela si je, da bi plavala kot ona, zato je skočila v vodo in skoraj utonila. Zadnji hip jo je račka rešila, ki se je tudi pošteno prestrašila. Sovico Jokico pa je z bližnjega drevesa že dolgo klicala mama sova, ki ni vedela, kje se potika njen mladiček.

Obe sta bili veseli, ker sta se končno našli.

Nekoč pred davnimi časi je živel pastir Janez. Bil je zelo siromašen, velikokrat je bil lačen in brez obleke. Ampak bil je dobrega srca in zelo pogumen. Služil je mlinarju Mišnjaku, ki mu je povedal, da za devetimi gorami živi čarovnica Čirimbara. Je zelo zlobna in skriva dragocene dragulje, ki jih je ukradla nekemu grofu. Janez se je odločil, da se odpravi na pot. Namenjen je bil k čarovnici.

Ko je prišel v gozd, ga je ustavil majhen škrat. Povedal mu je, da je čarovnica zelo zlobna. Janeza pa to ni niti malo prestrašilo. Naredil je točno sto korakov, ko je prišel do neke hiše. Prebral je napis na njej in ugotovil, da je prišel na pravo mesto. Hiša je bila videti grozno. Imela je umazana okna in grdo streho. Pastir Janez je vstopil. Zagledal je vitrino in v njej dragulje. A za vrati je stala Čirimbara in pastirja udarila z metlo po glavi. Odvlekla ga je v kletko. Čarovnica je imela tudi dva medveda, ki sta čuvala Kekca, da ne bi pobegnil. Janez je čarovnico vse ubogal, v glavi pa si je mislil: “Ko čarovnica odleti proti luni, pokličem na pomoč dobrega škrata, ki sem ga srečal v gozdu.” Tako se je zgodilo, da mu je škrat poslal čudežno moč in je pobegnil. Medveda sta ga hotela pojesti, ampak je bil močan in je oba premagal. Škrat mu je poslal čarobne besede in vrata vitrine so se naenkrat odprla. Hitro je vzel dragulje in zbežal.

Škrat je začaral, da je čarovnica ostala brez metle in ostala na luni. Pastir pa je postal bogat, a še vedno dober po srcu.

Naši dedje so nekoč živeli na daljnem vzhodu, kjer so vsak dan prebivalcem igrali  pesmi na dude. Čez nekaj časa so se v njihove šotore začele naseljevati žuželke. Bolj kot so jih spravljali ven, več jih je bilo. Zato so se nekega dne zbrali v krogu in se pogovorili. Ko so se zbrali v krogu, se jim je prikazala boginja in jim dala eno pest grozdnih jagod. Rekla je, da naj gredo na različne destinacije in v zemljo dajo gozdno jagodo in naj se vrnejo čez eno leto. Kjer bo trta najbolj rodila, tam se naj naselijo.

Najbolj je rodila v Slovenskih goricah. Tam so se naselili in zdaj jim tam teče najboljše vino in najboljši jurkin sok daleč naokoli po širnem svetu.

Naši dedje bogato slavijo z vinom in jurkinim sokom.

Naši očetje so nekdaj stanovali v vzhodnih deželah. Sčasoma so se ljudje pomnožili in tako so se naši očetje odpravili iskat nove kraje, da bi našli mir. Med potjo jim je boginja, ki je ljubila miroljubnost, dala zrno rekoč: »Ko prepotovali 3 ljudstva boste vi, na prvi grič posadite zrno to, ki hrano in pijačo dolžno vam bo!« Tako so se očetje odpravili na pot skozi različne kraje in tri ljudstva. Upoštevali so to, kar jim je rekla boginja.

In res je jeseni trta začela ljudi obdarovati z njenimi sadovi. Ljudje so iz njih pridelovali vino.

Še danes so Slovenske gorice polne vinske trte, a najbolj posebna je najstarejša trta iz Maribora oz. tista, ki so jo na naša tla prinesli naši očetje.

Naše sestre, naše miroljubne sestre so se nekoč naselile v to prečudovito regijo Slovenijo. Najprej so živele v res prečudovitem raju na zemlji. A ves mir ni trajal večno. Nekega večera je izbruhnil vulkan in so se morale zaradi popolnega uničenja preseliti.

Tako so nekaj časa brezupno tavale po vsem svetu, a ko so že skoraj obupale, se jim je prikazala boginja življenja. Ta jim je podarila vinsko trto in povedala, da tam, kjer bo trta obrodila največje in najslajše grozdje, se naj ustalijo. Naše sestre so upoštevale boginjo in nasadile trto povsod, kamor so prišle. Hodile so po avstrijskih planotah, ob modrem Sredozemskem morju, a nikjer trta ni obrodila takega grozda kot pri nas v Sloveniji. Tako so se naše sestre naselile prav tu.

Zaradi njih še dandanes nadaljujemo tradicijo in sadimo našo rodovitno vinsko trto.

Le kako je nastal telefon? No, ko so naši očetje že živeli v Sloveniji, niso vedeli, kako bi se sporazumevali na daljavo. Ko pa je končno prišel odrešenik – čarovnik. Ta je Slovencu povedal  o elektriki in novodobnem sporazumevanju. Slovenec je samo debelo gledal, še sploh, ko mu neznanec pove, da je vse to prinesel Jezus. Slovenec pa potem vpraša: »Koliko pa me bo to prišlo?« Čarovnik mu pove, da »samo« 200 zlatnikov s popustom! Vsi Slovenci skupaj nimamo toliko zlatnikov. A je vedel, da to rabimo, zato se je odločil, da bo šel delat v Avstrijo. Na poti se mu je prikazala boginja, ki rada vidi delavnost v človeku in mu reče: »Le delaj, le delaj! Delo je vedno poplačano!« Tako je delal in delal ter dobil plačilo. Po enem letu je zaslužil za dva telefona in ju tudi potem kupil.

Tako je bil cel mesec važen gospodič. No, vse do novejšega telefona, vse telefone je kupil, a najboljšega še vedno nima.

Podvodno kraljestvo, 2. 3. 1834

Dragi dnevnik!

Čez en mesec bo 4 leta, odkar sem nazadnje stala na kopnem. Odkar sem se nazadnje pogledala v ogledalo. Oh, kako pogrešam prejšnje življenje. Ko sem tistega dne odšla na ples, nikoli nisem vedela, da se bo to zgodilo. Sploh nisem vedela, zakaj sem prišla sem.

Prve tri dni je bilo najhuje. Povodni mož me je zaprl v temno sobo. Dobivala sem 2 obroka na dan. Sploh mu ni bilo mar zame. Zakaj je potem sprejel povabilo na ples? Potem ko sem se že navadila, me je spustil v svoj dvorec. Eno leto kasneje mi je komaj povedal, zakaj sem sploh prišla sem. Govoril je neumnosti. Rekel je, da sem se poigravala s fanti, da sem bila koketa. Vse to je bilo neumno. Hotela sem najti samo svojega pravega partnerja. Nisem jaz kriva, da sem najlepše dekle. No, takšno je bilo moje mišljenje pred 2 letoma. Danes, ko moram vsak dan čistiti celo kraljestvo s 4 nadstropji, imam veliko časa za premislek. 3- krat na teden plešem po cele dneve z rumenim junakom. Prvi dan v kraljestvu sem ugotovila, da je nekaj več, da je povodni mož. To me ni presenetilo. Poleg čiščenja in plesanja moram vsak dan znova razporediti pesek iz kamenčkov, če hočem dobiti ogledalo. Danes mi je že vseeno za ogledalo. Vseeno mi je, kako izgledam. Večkrat sem že poskusila zbežati. A spomnim se samo, kako se zbudim v kraljestvu. Povodni mož pravi, da je kopno previsoko in lahko izgubim sapo. Ne verjamem mu. Nikoli mi ni povedal, kako potem diham v kraljestvu s polno vode.

Povodni mož mi je obljubil, da bom po petih letih lahko odšla. Če dobro premislim, se ne bi vrnila. Na kopnem nimam nikogar. Povodni mož je postal moj zelo dober prijatelj. Čeprav bi rada nehala čistiti kraljestvo vsak dan. Ko se bo izteklo mojih 5 let, bom ostala tukaj. Na kopnem nisem bila zares srečna.

Potrebovala sem spremembo. S povodnim možem se bom poročila in zaživela v podvodnem kraljestvu za vedno.

Spremenjena Urška

galeja, april 1470

Dragi dnevnik,

sem galjot, vojni ujetnik in služim svojo kazen na trgovski in vojni ladji galeji. Delo je naporno, saj moramo veslati neprestano po več ur dan za dnem.

Petnajstega marca 1470 so me na galejo strpali skupaj z 299 ujetniki. Bilo je zgodaj zjutraj, bila je še tema. Ko smo čakali na izplutje, sem prosil boga, da bi čim hitreje in srečno prišel domov. Ob izplutju galeje nas je že rahlo pobožalo sonce. Morje je bilo mirno niti sapice ni bilo, zato smo bili primorani veslati v visokem tempu. Veslal  sem samo čez dan, saj  so me dodelili za dnevno izmeno. Ko je začel padati mrak, so nas zamenjali galjoti za nočno izmeno. Bil sem zelo vesel, da sem se lahko po mnogih urah veslanja odpočil. Strpali so nas v podpalubo, kjer je vsak dobil košček starega kruha, ki je bil trd kot kamen. Po končanem obroku sem odšel spat na deske, ki so že skoraj zgnilile. Pred spanjem sem prosil boga, da naj me čim hitreje odnese na cilj in nazaj. »Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, veter močan.« Nato sem od utrujenosti zaspal.

Naslednji dan šestnajstega marca 1470 sem se zgodaj zjutraj spet zbudil, saj je galejica naenkrat nepričakovano pospešila. Šel sem pogledat na palubo. Ko sem pokukal skozi luknjo, ki  ločuje podpalubo in palubo, so me videli. Pritekli so k meni in me začeli bičati. Na pomoč mi je priskočil drug galjot, vendar je bil tudi on bičan, vržen v globine morja. Bil sem zgrožen, saj je bila moja krivda, da je pokukal na palubo, ko ne bi smel. Dodelili so mi nočno in dnevno  plovbo, prav tako sem moral za kazen pomiti celo palubo. Paluba je bila zelo plesniva, zato je delo šlo po polžje. Ko se je zdanilo, sem spet moral na dolžnost. Veslati sem moral en dan neprestanoma brez vode in hrane. Med veslanjem sem bil pripravljen darovati bogu haljo in zlat prstan, da bi bog poslal veter, ki bi mi olajšal delo. Bog je mojo željo po molitvi uslišal: »Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, veter močan.« Veter je galejico močno potegnil proti kopnemu.

Nadaljnje prigode na galeji bom napisal jutri, saj moram veslati podnevi in ponoči. Tako sem že trujen, da bi lahko stoje zaspal.

Se vidiva jutri, dragi dnevnik.

Utrujeni galjot

širno morje, peti mesec plovbe

Dragi dnevnik,

na galeji sem že pet mesecev in vsak mesec dobim težje naloge.

Danes smo veslali cel dan brez počitka. Ko končamo, moramo vedno narediti še svoje naloge, moja naloga je čiščenje palube. Paluba je zelo razmajana in vse smrdi. Ko s krvavimi koleni čistim palubo, vedno slišim, kako mučijo sotrpine. Po koncu dela lahko gremo spat, spati moramo na palubi brez blazin, le plesniva stara tla. Jaz pa vsak dan molim in prosim boga, da bi še enkrat stopil na kopno. Ura je bila ob dveh zjutraj in spet smo odšli veslat. Med veslanjem sem opazoval okolico, če bi videl kopno, ko kar naenkrat poči bič po mojem hrbtu. Niti zastokal nisem, ker sem bil tako žalosten. Paznik mi je dal še štiri dodatne ure čiščenja palube.

Čez nekaj dni smo prišli do kopnega, tam sem videl mladega mladeniča in ga vprašal, kako je moja družina. Povedal mi je, da sta otroka uspešna, žena pa me vara z bogatim meščanom. Mladeniču sem iz svoje torbe dal zlat kelih za sina, ki bo postal duhovnik, in prstan za hčerko, ki se ženi. Moji ženi pa naj pove, da me več ni na svetu.

Zapihal je veter hladan, veter močan in spet smo bili na morju. Zadnjih nekaj dni sem paznika ubogal in naredil vse, ker sem bil tako potrt, nato sem se spomnil, da bi lahko naredi samomor, saj tako nimam več česa izgubiti. Tako sem prenehal delati in spet sem bil trpinčen, zato sem izpolnil obljubo.

Srečne bodite ribice, da boste pile mojo kri in glodale moje kosti.

Galjot

Nekoč pred davnimi časi je na grad prišel moški, ki se je izdajal, da je krojač.   Na gradu so živele tri sestre. Ena lepša od druge, a tretja je bila najlepša. Imele so svoje vrtove. Prva je imela vrt v obliki zvezde, zato ji je oče pravil, da je lepa kakor najsvetlejša zvezda na nebu. Druga je imela vrt v obliki vrtnice, zato ji je pravil, da je modra kakor najlepša vrtnica v vrtu. A tretja je imela čisto navaden vrt, a je bil izmed vseh najrodovitnejši. Sestre se med seboj niso marale, oče pa je imel vse tri enako rad. Ko je oče predstavil svoje hčere princu, sta se princ in tretja princesa zaljubila.

Naslednji večer se je princ, ki se je izdajal za krojača, odpeljal vse tri na travnik in jim dal pojočo skrinjica, ampak je rekel:  “Če pojočo skrinjico odprete, se bo zgodilo nekaj hudega!” Prva in druga princesa ga nista poslušali. Odpravili so se domov in princesi sta iz radovednosti odprli skrinjico in jo začeli vrteti, vrteti in vrteti. Na koncu je skrinjica le zapela in ustvarila nevihto, ki je potegnila vase vse, razen princa in tretja princese, saj sta bila dobrega duha. Nevihta je ponehala in posijalo je sonce, živali so prišle na plano, drevesa so se razcvetela in princ ter princesa sta se poročila. Princ je seveda princesi oz. zdaj njegovi ženi povedal, da se je izdajal za krojača.

Zavladala sta na princesinem domu in živela srečno do konca svojih dni.

Nekoč je živel kralj. Imel je tri hčere, ki so bile na pogled prečudovite. Imele so dolge rahlo valovite lase in lepe modre oči.

Starejši sestri sta se venomer  grdo obnašali do mlajše sestre, ona pa se za to ni zanimala. Oboževala je ples. Najraje je plesala ob pesmih lepe pojoče skrinjice, ki ji jo je dala pokojna mati.

Tri sestre so odraščale in prišel je čas, da se poročijo. Na grad so prihajali princi in plemiči iz vseh kraljestev. Sestram ni bil všeč nihče izmed njih. Nato se je na dvoru pojavil princ iz sosednje dežele. Vse sestre so ga hotele za moža, on pa se ni znal odločiti, katera je prava zanj. Sklenil je, da bo vsako noč pri eni od treh sester, in se po tretji noči odločil, katero želi imeti za ženo.

Prvo noč je prespal pri najstarejši. Noč je bila lepa in kratka. Zunaj je na nebu svetila luna. Princesa je princu vso noč govorila o sebi in svojih dejanjih. Zaspala sta. Dan je hitro minil in začelo se je večeriti.

Princ je to (drugo) noč prespal pri srednji sestri. Ta noč je bila prav tako lepa, dolgočasna in utrujajoča kot prva. Spet je svetila luna in princesa je vso noč govorila o sebi.

Tretjo noč je princ prespal pri najmlajši sestri. Zunaj je deževalo in strele so žvižgale mimo grajskih oken. Najmlajša sestra se ni obremenjevala z vremenom. Princu je pokazala pojočo skrinjico. Vso noč sta pela in plesala, tako glasno, da nihče v kraljestvu ni zatisnil očesa. Začelo se je daniti. Prišel je čas, ko je moral princ oznaniti, s katero od treh sester se bo poročil. Vso kraljestvo so sklicali na grad. Princ je oznanil, da se bo poročil z najmlajšo princeso in začele so se priprave na poroko.

Starejši sestri sta bili zelo jezni na njuno mlajšo sestro, zato sta jo zastrupili. Pojedla je juho, v kateri je bil strup. Princ je pritekel v sobo, kjer je na tleh ležala zastrupljena princesa. Ves prestrašen jo je pobral in jo močno objel. Zbudila se je in strup v njenem telesu je z objemom prave ljubezni izginil. Princesa je dala svoji starejši sestri ubiti.

S  princem sta se srečno poročila in živela srečno do konca svojih dni. Pravimo, da je bila zanju usodna pojoča nevihtna noč.

Nekoč pred davnimi časi sta  živela kralj in kraljica. Živela sta v lepem gradu za sedmi gorami in sedmimi vodami. Zelo sta si želela, da bi imela hčer.

Čez nekaj časa se jima je rodila prva hči. Kralj in kraljica sta bila tako vesela, da sta priredila slavje. Na tisti dan je na grad prišlo na stotine ljudi. Slavje se je nadaljevalo vse do polnoči. Nato pa se je kraljica prestrašila nevihtne noči. Saj je sanjala, da se ji bo rodila hči, nato pa bo umrla že ob eni sami nevihtni noči. Kralj in kraljica sta bila tako vznemirjena, da  ju nihče ni mogel pomiriti. Nato je kralj iz svojega žepa potegnil pojočo skrinjico. Skupaj sta poslušala to čudovito petje in zraven zaspala.

Naslednje jutro se jima je rodila druga hči. Tisto noč je bila spet huda nevihta. Kralj in kraljica sta bila že spet vznemirjena. Ampak ob igranju in petju skrinjice sta se pomirila.

Jutro po rojstnem dnevu hčere in nevihtne noči princes niso našli. Vsi vitezi, služabniki so ju šli iskat. Dva dni po izginotju dveh hčera se je rodila še tretja hčer. A tokrat se ni zgodilo nič nenavadnega niti nevihtne noči niti slavja.

Ko je najmlajša hči  dopolnila osemnajst let, se je odločila, da gre poiskat svoji starejši sestri. Kralj in kraljica tega najprej nista dovolila. Saj sta se bala, da bosta izgubila še svojo zadnjo hčer, ki je ostala na gradu.

Naslednje jutro je odšla, hodila je po  močvirnatem gozdu čez sedem morij in tri gore, da je našla prvo sestro. Prvo sestro je našla v majhni vasici, kjer je delala, da bi zaslužila za preživetje. Skupaj sta odšli naprej iskat še najstarejšo sestro. Vedno bolj se je začenjalo mračiti in mrzlo je bilo. Zato sta se spočili v bližnjem mestu in zjutraj nadaljevali pot naprej.

Čez tri leta sta se vrnili nazaj h gozdu. Povedali sta, da najstarejše sestre nista našli.

Čez dve leti sta jo ponovno šli iskat. Končno sta jo našli. Ampak na žalost je bila mrtva. Ležala je sredi močvirja in krvavela je. Iz lesa sta ji izdelali posteljo in jo s posteljo ter najstarejšo sestro popihali proti gradu. Kralj in kraljica sta videla, kako dve sestri prihajata  proti gradu. Bila sta zelo srečna, dokler nista videla, da je najstarejša hči mrtva. Nato se je najmlajša spomnila na pojočo skrinjico. Odšla je v kraljevo in kraljičino sobo, vzela pojočo skrinjico ter hitro odtekla do njene sestre. Najstarejša hči je povedala, kdo jo je hotel ubiti. Kralj je poslal svoje stražarje, naj poiščejo tega moškega.

Čez eno leto so stražarji in tisti moški prišli h gradu. Ugotovili so, da je ta moški princ. Tega princa so dali usmrtiti.

Vsi so skupaj živeli do konca svojih dni, mogoče še danes.

Za devetimi gorami in devetimi vodami je bila majhna vasica. Meščani so bili zelo revni. Vsak dan so delali za denar, da bi si lahko kupili nekaj hrane. Pastirjev ni veliko. Med pastirji je bil en zelo mlad. Vsak dan je z veseljem pasel ovce. Ampak pastir je imel zlobnega brata. Cel dan je poležaval v postelji, mladi pastir pa je takrat bil na pašniku.

En lep dan, ko je pastir šel na pašo, je opazil majhen vodnjak. Šel je k njemu, ampak v njem je videl samo majhne zvone. Splezal je vanj in zgrabil zvonec. Nato je splezal iz vodnjaka. Zacingljal je z zvončkom in si je mislil, da je to samo navaden zvonec. Ko se je obrnil, je opazil zlato ovco. Pastir ni mogel verjeti svojim očem. Ovco je odpeljal v vas. Ko je prispel, so ljudje osupnili. Pastir je vzel škarje in ostrigel ovco. V tem trenutku se je spomnil, da je pozabil zvonec. Stekel je na pašo, ampak zvonca ni našel. Šel je nazaj in si rekel, da ima vsaj volno.

Sedem let pozneje je bil pastir bogat. Njegov brat je ostal brez hrane. Pastir ni mogel gledati brata, kako umira brez hrane, zato mu je posodil nekaj denarja.

Vsi so srečno živeli do konca svojih dni.

Čaber, 15. 2. 1519

Dragi Peter,

opravičujem se ti za vsa nespoštljiva in grda dejanja. Norčevali smo se, ker izgledaš suh in šibek, a smo zdaj videli, da ni tako. Kot opravičilo lahko greš kdaj z mano na jagodni sok. Lahko bi se tudi več družili.

Lep pozdrav

Nace Markuš

Čaber, 1. 3. 1501

Dragi Peter!

Oprosti, da sem ti govoril, da si nesposobnež. Mislil sem, ker si pač tako suh, da ne moreš nič storiti niti dvigniti ene rozine graha. Norčeval sem se zaradi tvoje postave. Ko sem slišal govorice, da si premagal Turke, sem si mislil, da ni res. Ampak sem videl še danes ležati mrtvega Turka na tleh. Hočem, da mi oprostiš, ker ti zdaj verjamem.

Tvoj prijatelj Matej

Čaber, 1. 1. 1520

Moj prijatelj Peter!

Oprosti mi, ker sem te zbadal in ti govoril grde stvari. Upam, da smo lahko od zdaj naprej vsi skupaj dobri prijatelji. Upam, da se kmalu vidiva.

Marko

Čaber, 1. 1. 1520

Dragi Peter!

Res se ti opravičujem, da smo se s tovariši norčevali iz tebe. Izgleda, da nam ja bil dolgčas in smo se znašali nad najšibkejšim. Res nam je žal in upam, da nam lahko oprostiš, saj si želimo biti tvoji prijatelji. Vedno si dobrodošel pri nas.

Lep pozdrav

Alojz

Čaber, 4. maj 1501

Dragi Peter,

zelo mi je žal, ker smo se tako obnašali, mislil smo, da si drugačen, ker si majhen in »šibek«. Čez čas sem ugotovil, da si zelo dobra oseba in da si le človek.
Še enkrat oprosti, upam, da mi boš kdaj oprostil.

Lep pozdrav

Timi

Čaber, 21. 5. 1531

Dragi Peter!

Pišem ti pismo s posebnim razlogom. Res mi je žal za to, kar sem ti storil oz. za to, ker sem se iz tebe norčeval. Dolgo sem premišljeval in res sem naredil napako. Tudi meni ne bi bilo v redu, če bi se kdo norčeval iz mene, zelo bi bil užaljen. Upam, da te to ni zelo prizadelo. Rad bi se družil s tabo. Zdaj sem ugotovil, kakšen si v resnici.

Prosim, oprosti mi.

Urh

Čaber, 27. 5. 1515

Dragi Peter,

najprej bi se ti rad opravičil za vse, kar sem ti storil. S tovariši smo se pogovarjali in se odločili, da te ne bomo več izločevali, ampak se družili s tabo.

Prosim, oprosti mi.

Tvoj tovariš Mirko.

Čaber, 1. maj 1499

Dragi Peter Klepec.

Zelo mi je žal zaradi mojega neprimernega vedenja. Ne vem, zakaj sem bil nesramen, a verjetno zato, da ne bi izgledal neumen med ostalimi. Še enkrat se ti globoko opravičujem. Želim te bolje spoznati! Upam, da mi oprostiš, ker res nočem, da bi bil kdo prizadet.

Opravičujem se ti.

Stari tovariš Sašo

Čaber, 1. 6. 1515

Dragi Peter Klepec!

Oprosti za moje neprimerno obnašanje, saj vem, da se knjig ne sodi po platnicah. Izgledaš šibak in majhen deček, nisem si mislil, da si lahko tak možak. Upam, da mi oprostiš, si kot moj čuvaj.

Lep pozdrav

Tvoj tovariš Pepe

Čaber, 1. 11. 1500

Dragi Peter Klepec,

sem Polde in se ti iz srca opravičujem, da sem govoril, da nisi nič vreden, da si šibak. Upam, da to sprejmeš kot opravičilo, res nisem vedel, da si tako močan in spreten, videl  sem pred svojimi očmi, da si močan.

Hvala, ker si rešil Slovenijo.

Polde

Regina Coeli, 1930

Dragi dnevnik!

Že zelo dolgo ti nisem pisal in od takrat je vse drugače. Pristal sem v zaporu in dobil trideset let zaporne kazni. Vlada nam politika in nihče se ji ne upa upirati. Sam sem se vseeno uprl.
Tisti dan je bil čisto navaden. Proti večeru je začelo grmeti in deževati. Bila je huda nevihta. Odšel sem k politiki in jim povedal, kar sem želel. V tistem trenutku nisem razmišljal, kakšne bodo posledice. Zdaj mi je malce žal, a ne veliko.

Zamišljeni

Regina Coeli,1930

Dragi dnevnik!

Danes je že drugi dan, ko sem v zaporu. Počutim se osamljeno, žalostno, zamišljeno, a povrhu tega me je še strah, če bom sploh kdaj spet na svobodi. Zraven mene so še drugi kaznjenci. Nekateri so kradli, ubijali itd. V njihovi družbi se ne počutim v redu. Eden izmed kaznjencev ima zelo temne oči in zelo strašljiv glas. Zelo je grozen. Z nikomer se ne pogovarja. Le včasih nekaj pojem, saj mi po navadi kaznjenci vzamejo hrano in jo pojedo. Vsi so bolj močne postave …, a jaz sem suh kot trlica. Včasih se tudi prepirajo z pazniki.

Vsak večer slišim krike iz drugih celic. Čutim tudi osamljenost, strah in žalost v sosednji celici, saj je tam en fant, s katerim sva postala prijatelja. A on nima sreče, kot jo imam jaz. Dobil je zelo slabe »prijatelje« v njegovi celici. Jaz pa boljše ljudi, saj me ne pretepajo. Velikokrat ga tepejo in se norčujejo iz njega. In ne bo več dolgo zdržal … Mislim, da bo hitro umrl.

Moram iti, se slišiva drugič …

Obupani

Čez štiri dni …  

Regina Coeli,1930

Dragi dnevnik!

Pišem ti, da ti sporočim slabo novico. Veš, tisti prijatelj, o katerem sem ti pisal pred štirimi dnevi. On je umrl … Ne vem kako. Pazniki mi nočejo povedati. Oh … Upam, da je zdaj prišel v boljši svet, kjer mu je dobro.

Spet so začeli kričati nad pazniki. Pazniki so zelo strogi z njimi. Dobili smo hrano. Mogel bi jo dati drugim, a jih ni, saj so jih zaprli v temnico za deset dni. Končno bom imel malo miru. Pogrešam mojo družino. Želim biti na svobodi, vonjati naravo in se družiti s prijatelji. Čeprav vem, da ne bo več isto, kot je bilo.

Obupani

Čez dva meseca …

Regina Coeli,1930

Dragi dnevnik!

Ne vem, če bom preživel. Moje telo je slabotno in preprosto se ne počutim dobro. Želim biti močan do konca. A izgleda, da bom odnehal. Moje upanje počasi umira. Nočem umreti tukaj, saj tale prostor ni primeren za mojo smrt. A če je moja usoda takšna … Se bo zgodilo točno tukaj. Usode ne more nihče spremeniti. Saj je takšna, kot je. Želim si samo, da bi te nekdo od moje družine našel in prebral vse, kar sem zapisal. Moja družina me ima zelo rada in vsakič me spodbuja, da bo vse v redu. A tokrat me ne morejo spodbujati, da se naj borim. Nisem več tako močan … Moje življenje in pisanje vate se bo tukaj končalo. Morda ti pišem v drugem svetu.

Draga moja družina, naj vam upanje nikdar ne umre.

Zbogom za vedno.

Zamišljen, obupan

Bil je torek in začetek turških vpadov. Vsi so se zbirali v mestu, le Janez je bil doma. Sedel je pred gredo jagod in čakal. Bila je sezona za jagode, vsi so jih že imeli, samo on še ne. Uporabil je že vsa gnojila, ampak niso želele rasti. Pri tej njegovi težavi so mu pomagali vsi vaščani, saj je bil dober človek.

Nekega dne je v vas prišel njegov stric, ki ga ni maral. Bil je zelo velik in samovšečen. Ko je videl, da goji jagode, mu jih je uničil. Ker je bil Janez nanj jezen, ga je želel pregnati iz vasi. Vendar njegov stric ni želel oditi in jim je od jeze začel uničevati vas. Ker so ga premagali, je Janeza povabil v boj za preživetje. Janez se s tem seveda ni strinjali in začel je razmišljati: ,,Vem, da me bo premagal.” Tako si je želel, da bi dobil moč in ga premagal. Čez kakšen teden je v vas prišel Peter Klepec. Izvedel je za ta boj in želel jim je pomagati. Z Janezom sta bila v dobrem odnosu in rekel je, da se bo z njegovim stricem boril on. Ko je nastopil dan boja, sta se najprej pozdravila. Janezov stric se je grdo vedel do Petra Klepca, a to ga ni niti malo prizadelo.

Tako mu je Klepec prvo odsekal glavo in vsi vaščani so bili veseli.

Kralj Matjaž pod goro Peco spi,
nasmejan in vesel, da kar žari.
Ko pa pride tema in vse se zmrači,
kralj Matjaž sladko zaspi.
Ko jutro na vrata potrka,
on skoči v zrak, kot da se mu strga.

Že stoletja človeštvo čaka, da bi brada kralju Matjažu zrastla in se ovila devetkrat (po nekaterih pričevanjih sedemkrat) okoli kamnite mize. Takrat bi se kralj Matjaž prebudil in vrnili bi se zlati časi. Sedmošolci so zato poskusili poiskati recept za čarobno juho, ki bi pospešila rast brade. Jim bo uspelo?

Najprej nalijemo 1 liter vode. Primešamo zlato z žličko prijaznosti. Da mešanica dobi malo okusa, dodamo 1 dl rujnega vinca. Dodamo pravico in milost, ter katero koli rožo z gore Pece. Nalijemo v posodico ter jo odnesemo kralju Matjažu.

Najprej v vrelo vodo vržemo malo dobrote in usmiljenosti ter mešamo, dokler se ne spremeni v prijaznost. Dodamo sol, poper in cvet lilije ter spet mešamo, dokler ne dobi vijolične barve. Nato odnesemo juho kralju na zlatem pladnju.

Najprej v lonec vlijemo vodo s prijaznostjo. Nato dodamo en liter veselja, kanček upanja. Za okus damo še ščepec požrtvovalnosti in pravičnosti. To mešamo tri ure s potrpežljivostjo.

Za juho potrebujemo 3 dl radosti, pogum, prijaznost in ščepec soli. Nato vse skupaj premešamo in pustimo tri dni.

V juho damo manj sovraštva med kralji, malce soli in ščepec moke. Dodamo veliko kocko spoštovanja, en liter miru in dvakrat premešamo. Na koncu pustimo stati dva dni. Na silvestrovo pa lepo odnesemo to kralju Matjažu.

V vodo zdravja damo ščepec veselja in sreče. Dodamo 5 dag prijateljstva, kocko upanja in ljubezni. Na koncu začinimo s potrpežljivostjo in odnesemo h kralju pod Peco.

V lonec damo malo vode, pravičnosti in zdravja. Nato damo v hladilnik za eno in na koncu postrežemo kralju.

V lonec damo malo potrpljenja. Začinimo z vegeto, poprom, soljo in rezanci. Na silvestrovo lonec pustimo v jami. Ko se zbudi, bo jedel in prišel ven.

Za juho potrebujemo malo veselja, prijaznosti, ščepec soli, prijateljstvo in zadovoljstvo ter malo vode. To zmešamo in odnesemo kralju.

Najprej v posodo nalijemo 5 litrov bučnega olja in pustimo, da zavre. Nato dodamo 3 velike milka čokolade z okusom orea. Dodamo 5 ščepcev zdrobljene motorke in vse skupaj premešamo. Nato kuhamo 2 dni in juha je pripravljena.

Ko voda zavre, vanjo damo 3 litre prijateljstva. Nato prilijemo še veselje in pekoč čili. Kasneje dodamo pogum, orehe in potrpežljivost. Čez tri dni odnesemo kralju.

Najprej v lonec vlijemo 1 dl kokakole, potem v lonec dodamo 5 kg sladkorja. Ko to lepo premešamo, v lonec dodamo napolitanke. Na koncu še dodamo 7 kosov poli klobase. To na koncu podarimo kralju Matjažu.

Zdrobimo britvico, odrežemo malo brade in vse skupaj zmešamo. 2 litra čežane s smetano zmešamo s 3 dl ledene vode. Vse skupaj dobro premešamo. Na slivestrovo odnesemo v jamo.

Za juho, ki bo zbudila kralja Matjaža, rabimo tri solze najbolj jokavega dečka v vasi, nato dodamo veliko čilija in kanček popra ter veliko domišljije in 4 litre napoja za rast brade. Ko jo kuhamo, dodajamo kozjo brado. Nato damo še pekoče začimbe za pospešeno rast in postrežemo.

V grški deželi Trakiji je pred davnimi leti živel sloviti pevec Orfej. Igral je na liro in ob tem je znal tako lepo peti, da je očaral vse in vsakogar. Ptice so obmolknile, da bi poslušale njegove pesmi, živali so zapuščale gozdove in mu sledile. Tudi reke so se očarane ustavljale ob njegovih Toda sredi poti se je zavedel, da ne sliši Evridikinih korakov. Blazen od skrbi, da se ji ni kaj pripetilo, je pozabil navodila vladarjev podzemlja in se je obrnil. Zadnja stvar, ki jo je videl, je bil v daljavi izginjajoči Evridikin obraz. Orfej jo je še drugič izgubil in tokrat dokončno. Nesrečni pevec se je vrnil na svet in žalosten blodil po deželi. Njegove pesmi so bile neskončno žalostne.

In res Orfej ni pogledal nazaj in uresničila se mu je največja želja na svetu. Evridika je ostala živa. Nato je Orfej naučil peti še Evridiko in skupaj sta zelo lepo prepevala po celem svetu.

Nekega dne je Orfej Evridiki rekel, da bi želel imeti vsaj enega sina. Dobila sta sina in hčer. Ko sta se Orfej in Evridika postarala, sta se odločila, da bosta prenehala peti. Zato sta vprašala sina in hčer, če bi nadaljevala z njunim petjem. Njuna potomca sta privolila in nadaljevala delo staršev. Kmalu sta Orfej in Evridika umrla. Njuna otroka sta dolgo žalovala za starši.

Nekega dne je sin zagledal očetovo liro in je takoj začel igrati nanjo.