Nekoč pred davnimi časi je živel pastir Janez. Bil je zelo siromašen, velikokrat je bil lačen in brez obleke. Ampak bil je dobrega srca in zelo pogumen. Služil je mlinarju Mišnjaku, ki mu je povedal, da za devetimi gorami živi čarovnica Čirimbara. Je zelo zlobna in skriva dragocene dragulje, ki jih je ukradla nekemu grofu. Janez se je odločil, da se odpravi na pot. Namenjen je bil k čarovnici.

Ko je prišel v gozd, ga je ustavil majhen škrat. Povedal mu je, da je čarovnica zelo zlobna. Janeza pa to ni niti malo prestrašilo. Naredil je točno sto korakov, ko je prišel do neke hiše. Prebral je napis na njej in ugotovil, da je prišel na pravo mesto. Hiša je bila videti grozno. Imela je umazana okna in grdo streho. Pastir Janez je vstopil. Zagledal je vitrino in v njej dragulje. A za vrati je stala Čirimbara in pastirja udarila z metlo po glavi. Odvlekla ga je v kletko. Čarovnica je imela tudi dva medveda, ki sta čuvala Kekca, da ne bi pobegnil. Janez je čarovnico vse ubogal, v glavi pa si je mislil: “Ko čarovnica odleti proti luni, pokličem na pomoč dobrega škrata, ki sem ga srečal v gozdu.” Tako se je zgodilo, da mu je škrat poslal čudežno moč in je pobegnil. Medveda sta ga hotela pojesti, ampak je bil močan in je oba premagal. Škrat mu je poslal čarobne besede in vrata vitrine so se naenkrat odprla. Hitro je vzel dragulje in zbežal.

Škrat je začaral, da je čarovnica ostala brez metle in ostala na luni. Pastir pa je postal bogat, a še vedno dober po srcu.