Jaz sem zajec.
Ti pa ne.
Jaz pa skačem.
Ti pa ne.

Jaz sem zajec.
Ti pa ne.

Jaz sem puhast, ti pa ne.
Ti bi mi korenje dal,
a ga imaš premalo.

Škoda,
da obstaja šola in
da ni več toliko snega kot v starih časih.

Škoda,
da se domače naloge
ne napišejo same,
da za kosilo ne jemo sladkorne pene in
da ne morem narediti takšnega vremena,
kot si ga želim.

In škoda, da ne znamo leteti.

Škoda,
da moja muca ne govori
in me zjutraj zbudi.

Škoda,
da moj pes ne kuha,
da mi kosilo skuha.

Škoda,
da jagode ne rastejo pozimi.

Škoda,
da ne rastejo čokolade
na drevju kot jabolka ali marelice.
Škoda, da šola mora obstajati.
Škoda, da ne obstajajo roboti, ki
napišejo, kar koli jim rečeš.
Škoda, da ne obstajajo leteče preproge,
da ne moreš iti v oddaljene kraje.

Vsak je drugačen,
a nihče ni napačen.
Vsak človek ima svoje skrbi,
vsak po svoje živi.

Za nekatere nekdo drug skrbi,
nekoga danes lakota pesti,
nekdo drug na ulici živi.
Veliko si jih ne upa med ljudi,
da se iz njih norčevali ne bi.

Spet drug si misli, da drugačen ni,
a to nikakor ne drži.
Vsak lahko z drugimi ljudmi živi,
četudi ga kakšna bolezen pesti,
četudi mu polovica možganov “fali”.

Oziraj se na ljudi,
ki jih drugačnost bogati.
Tisti, ki pa se drugačnosti bojijo,
naj se čim prej naučijo,
da je to dobra stvar,
ki človek dobil jo je v dar.

Kdor drugačnosti ne sprejme,
zavrača tudi sebe,
saj sam prav tako je od drugih drugačen,
čeprav ne tako zelo.

Upam, da bo drugačnemu podal rokó
in mu drugačnost čim prej sprejeti uspelo bo.

Drugačnost veliko pomenov ima,
vsak človek jo drugače zazna.
Ljudi je včasih strah drugačnosti,
velikokrat si pred njo zakrivajo ušesa in oči.

Ni važno ali si črn ali bel,
suh ali debel.

Pomembno ni, kje si se rodil,
v katerem jeziku si prve besede spregovoril.
Si mar Francoz, Slovenec ali Afričan,
svetu nepoznan?

Važno je, da nas drugačnost bogati,
zato bodi, kar si.

Bojiš se trona?! – Ti ječiš? …
O, vreden, da na njem sediš.

“Bojim se trona in ječim,
a usoda hoče, da na njem sedim.”

Ponosno Gubec jim stoji,
molče on govori jim z očmi.

Tukaj sem, da me vidite vsi,
da veste, za kaj se slovenski kmet bori.
Niste vredni mojih besed,
če želite, namenim vam le pogled.

Ljubezen, ljubezen, ljubezen …
Kaj ljubezen sploh je?

Je mar čokolada ali rolada?
Je  to branje                                                                                                                   ali znanje?

Ljubezen je s tabo večno,
želiš si, da konča se srečno.

Ali pa je kot nasprotje.
Noč in dan
kot sonce in dež?
Kdo ve?

Jožef mrož na plaži reče:
,,Zdaj povabil bom ribo na ples.
Če z mano gre, to ne bo ji stres.”

Mladenka riba z mrožem noče.
On pa jo na vsak način hoče.                                                                        Kupi ji še sladoled.                                                                                                              Riba ga zavrne spet.

Jožef mrož zapoje ji,
lepa riba od njegovega posluha zamiži.
Mrož se razjoče,
saj ribo še vedno hoče.

Lepa riba se mu samo smeji,
saj z drugim mrožem že beži.

Jožef Mrož pripotoval je v Portorož.
Tam je srečal ribo,
ki takoj ga je prevzela.

Hodil vsak dan je za njo,
a ribe to ganilo ni.
Hodila je naprej,
kot da mroža ni bilo.

Pisal ji je pisma,
ona jih je veselo vsa raztrgala.
Mrož nesrečen odšel
je domov.

Ta stari dobri mrož kot
vsako jutro odpravi se na plažo.
Tam pa sreča ribo mlado,
ki ni ji nič jasno.

Zaljubi se takoj in osvaja lepo lepotico.
Nosi ji čistila in metlo, da skrbela bo zanj.
Ali pa namesto bonbonjere                                                                       jubezensko pismo, v katerem napiše
svoje nenavadne navade.

Riba ga zavrne in
mrož ostane sam.
Vendar na vogalu vidi že drugo
in hitro steče k novi nesreči na pot.

Videl je ribo in se zaljubil
ter ji takoj nekaj obljubil.
Da ji bo vedno stal ob strani,
četudi se ga bo zelo napil.

Riba pa potem ni bila srečna,
takoj zdaj bila je tečna.
Mrož pa je žalosten bil
in si drugo ribo je ulovil.

Volk kot ni vsak,
je pravi volkodlak,
poraščen in kosmat
odide v gozd spat.

Kdor žalega mu stori,
naj se ga pazi,
da mu zob v meso ne zasadi.

On je volk s človeško pametjo,
v temi ima ostro oko.
Pastem se izogne
in sovražnikom zaneti ogenj.

Če mu očeta poloviš,
se ga pazi in beži kot miš.

Tudi če z nekim Markom na Hrvaško zbežiš,
se ga rešiš samo,
če ga ustreliš.

Vile rade plesale so,
pomagale kmetom z nasveti so.

Če kdo zjutraj videl jih je,
ko česale so se,
ga huda kazen doletela je.

Ko na Gorjance zima je prišla,
ostala na Gorjancih je le ena vila,
ki se zaljubila je v prelepega junaka Petroviča.

Ko Turki so prišli,
se vojna začela je.
V vojni je tudi Petrovič sodeloval,
ki se je poškodoval,
zato vila hodila ga je zdravit.

Nato eno noč skupaj na hrib sta odšla,
tam pa vila umorila je oba.

Nekoč nekje v Lidiji je živel mlad pastir,
ki kar čez noč si čudežnih moči je pridobil.

Še sam ni vedel, kaj z njimi se zdaj godi.
Še sam ni vedel, da prstan, ki ga našel je,
nevidnega ga naredi.

Bil pošten je in močan,
bil je kralju vedno vdan.
S svojo nevidnostjo odkril je vsakega lisjaka
bodisi majhnega ali veljaka.

Ker vedno delal je le dobra dela,
ker nasilja maral ni,
so ga imeli radi čisto vsi.

Za svoja dejanja
dobil od kralja pošteno je plačilo,
ki ga v plemiča je spremenilo.

Žal pa usoda s kraljem se je poigrala
in v smrt ga je poslala.
Toda kraljica za blagor vseh ljudi
se na koncu z Gigesom poroči.

Mlad kraljevič pošteno je vladal
vse svoje dni,
v kraljestvu mirno so živeli vsi.

Ko pa njegova zadnja ura je prišla,
so s čudežnim prstanom
in največjo skrivnostjo pokopali ga.

Ptica Zlatoper zlato pero ima,
ki ga ne dobi vsaka oseba.

A Mikcu uspe,
ker pameten je zelo,
zdaj tri želje njegove so.

S prvo željo se s kraljično zaroči,
z drugo si zlato naroči.
S tretjo željo popravi napake vse,
da pravo ženo si poišče.

Ko pa čas nastopi,
da pero poda.
Reče sinu:
»Pazi zlomka!«

V Gorjancih je bilo drevo,
ki je segalo skoraj v nebo.
Na vrhu je bila ptica,
imela je zlato pero in z njim bila »kraljica«.

Če si tisto pero dobil,
si si tri želje lahko izpolnil.
Mikec je poskusil,
v osmem poskusu uspelo mu je,
zato je sledilo veselje.

Njegove želje so bile slabe,
zato je pero hranil za mlade.
Njegovi otroci so si dobre želje zaželeli,
zato so dobro živeli.

Orfej veselo je igral,
da ljudi je osrečeval.
A usoda je drugače hotela
in ženo mu je vzela.

Ko ponjo je odhitel,
mu bog jo je vzel.
Od žalosti velike
se pridružil ji je tudi sam.

Na koncu skupaj sta bila srečna oba.

Orfej in Evridika bila sta lep par,
a kaj ko bogovom to ni bilo mar.

Ker Orfej prehitro se je obrnil,
je s tem Hadovo drugo možnost zavrnil.

Zaradi žalosti je pel žalostne pesmi
in umrl po svoji zavesti.

Zdaj Orfej in Evridika sta skupaj odšla v onkraj.

Zemlja osamljena je bila,
nato Prometeja pod okrilje je dobila.

Ker sam ni rad bil,
si svoje ljudi je pridobil.
Iz ilovice in dežja
nastala je prava umetnina.

A Zevsu to ni bilo všeč,
zato naredil je hudobno reč.
Ukrasti ogenj je velel
in vso Zemljo obnemel.

Ker ogenj rabili so,
Prometej skoči na plano
in ogenj ukrade kot za šalo.

Toda Zevs se ne vda,
Prometeja kaznovati da.
Ta še danes na Kavkazu pripet visi
in čaka na boljše dni.