Nekega dne se je sovica Jokica odločila, da bo šla na sprehod. Zjutraj je šla daleč od doma. Na poti je srečala polža. Polž jo je pozdravil in vprašal, kako je. Sovica Jokica je začela jokati. Polž jo je vprašal, zakaj joče. Sovica Jokica je odgovorila, da joče zato, ker ne ve, kje je njena mama. Polž ji je svetoval, naj jo poišče. Sam pa je šel naprej.

Ni minilo dolgo, ko je sovica Jokica srečala žabo. Tudi žaba jo je vprašala, zakaj joče. Sovica Jokica  ji je odgovorila, da joče, ker ne najde svoje mame. Žaba jo je želela potolažiti in ji svetovala, naj nadaljuje svojo pot. Sovica Jokica je prispela do jezera, v katerem je plavala račka. Želela si je, da bi plavala kot ona, zato je skočila v vodo in skoraj utonila. Zadnji hip jo je račka rešila, ki se je tudi pošteno prestrašila. Sovico Jokico pa je z bližnjega drevesa že dolgo klicala mama sova, ki ni vedela, kje se potika njen mladiček.

Obe sta bili veseli, ker sta se končno našli.