Svet se je ustavil … Ljudje smo se ustavili … Čas pa je neizbežno tekel naprej, nam pokazal nova obzorja nas samih, ljudi, ki nas obkrožajo. Je že res, da je vsak konec začetek novih potovanj, možnosti za napredek, pogled vase. To šolsko leto si bomo zapomnili po vrtincu vseh dogodkov, neizrečenih besed, misli, dejanj, ki jih nismo uspeli uresničiti … Ali pač? Kaj nam je to leto prineslo? Zagotovo smo se vsi skupaj podali v neznano. Učitelj je postal učenec in učenci so postali učitelji. Skupaj smo zmogli in prišli do spoznanja, da včasih ni potrebnih tisoč besed, da bi povedali svoje bistvo. Vse tiste samoumevne stvari so postale nedojemljive. Čas pa je še vedno neizbežno tekel naprej … Spremenili smo se v zavedanju in pomenu sočloveka, sobivanja. Eno samo dobro dejanje, ena lepa misel lahko v težkih trenutkih reši tisoče osamljenih src, ki so trepetala zase, za bližnje. Narava bo vedno našla pot, da se obnovi. Kaj pa človeška srca? Koliko prehojenih korakov je potrebnih, da se ponovno sestavi duša?

“Nič velikega ne zraste naenkrat, prav nič hitreje kot grozdje ali smokve. Če mi rečeš, da želiš smokvo, ti odgovorim, da je za to potreben čas. Naj najprej vzcveti, obrodi in šele nato dozori do svojega polnega okusa.” (Epiktet)

Letošnje šolsko glasilo so ustvarjale učenke 6., 7. in 8. razreda (Tjaša Mihelič, Žana Jeza, Lara Leš, Nina Senekovič in Zarja Mohorko). Učenci ste z ustvarjanjem (besednim in nebesednim) na papir zlili svoje občutke, pogled na življenje. Pokazali ste, da v vas še vedno tli domišljija, ki ji je potrebno pustiti, da s polnostjo zaživi. Z vašim branjem bo zaživelo tudi naše glasilo Šolski žarek.

Avtor animacije je Rok Senekovič.