Vsakič, ko mine devet let in je zaključno spričevalo v roki dokaz, da pa je res konec, je čas, da se ozremo nazaj in si nalijemo čistega vina. Kaj nam je to obdobje prineslo? Česa smo se naučili? Kdo je pravzaprav komu bil učitelj? Kam z bogatimi izkušnjami? Kdo so ljudje, ki jih bomo zaklenili nekam globoko in jih čuvali v mozaiku lepih spominov?

Drage devetošolke, dragi devetošolci.

Pred nami je dan, ki smo si ga in si ga nismo želeli. Nesmisel, kajne? Pa drži, in še kako.

Dan, ko znova dokazujete, da ste sposobni, neponovljivi, brezprimerni, izjemni. Da zmorete prav vse, kar si zadate. Da ste unikatni.

In spet, dan, ko odhajate. Dan, ko začnete preizkušati brezmejnost svojih kril. Širiti svoje obzorje. Raziskovati. Dan, ko, drage moje regratove lučke, same sebi postanete veter, ki vas bo vodil na poti življenja … da se zakoreninite in trdno stojite.

V šestem razredu sem prejela častno nalogo postati vaša razredničarka. Kot učence sem vas poznala že veliko prej, saj sem vas poučevala že od malih nog, ko so me vaše radožive oči gledale izza šolskih mizic in požirale prve besede v angleščini. In vsi smo se, kolikor se spomnim, veselili dejstva, da postanem prav vaša razredničarka. Neprenehoma smo se trudili držati skupaj, biti nekonfliktni, biti nepremagljivi, biti eno. Dihati kot celota. Mestoma smo malce popustili, nato pa globoko vdihnili in spet z vso vnemo, sicer počasi, a pogumno, stopicljali naprej.

Kot šolska mama, kot sem se včasih poimenovala kar sama, sem se trudila učiti vas o življenju, zbuditi v vas čut za empatijo, pravičnost, požrtvovalnost, enakost, pomoč, potrpežljivost in mir, brez nahrbtnika jeze in zamere, ki bi ju morali po poteh, ki so še pred vami, nositi s sabo. Le-ta sta v življenju, ki je tako kratko in tako dragoceno, verjemite, pretežko breme. Stara indijanska zgodba pravi:

Stari oče je nekoč, ko je govoril o jezi in zameri, rekel vnuku:
“V meni se bojujeta dva volkova. Enemu je ime Ljubezen, drugemu Bes.
Oba sta močna in bojevala se bosta do smrti.”
“Dedek, kateri bo zmagal?” je vprašal fant.
“Tisti, ki ga bom hranil,” je odgovoril ded.

Odločitev je, dragi moji devetošolci, torej v vaših rokah. Imate svoj čopič, svoje platno in svoje barve. Ustvarite si svoj raj in vstopite vanj.

Drobna misel izpod peresa Rainerja Marie Rilkeja, položena na vaše čiste duše, naj vas vodi, ko zapustite to stavbo:

Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno.
Poskusi ljubiti vprašanja sama.

Ne išči zdaj odgovorov,
ki jih ni moč dati,
ker bi jih ne zmogel
živeti.
In stvar je v tem:
živeti vse.

Živi vprašanja zdaj.
Morda boš potem
zlagoma,
ne da bi opazil,
nekega daljnega dne
zaživel odgovore.

Pogrešala vas bom, tako zelo, da me že zdaj tišči v prsih. Premalo časa nam je bilo namenjeno letos, da bi si povedali vse, kar nam leži na dušah. Da bi vam dala vedeti, kako véliki učitelji ste mi bili. Premalo časa, da bi se zahvalila za vsak dan, ki je bil zaradi vas lepši. Za vsak trenutek, ki je, četudi kdaj še tako žalosten in s cmokom v grlu, kot tistega septembra 2017, ko sem stopila v razred in vam sporočila žalostno novico, bil z vami lažji … Ko ste me gledali, četudi molče, a razumevajoče in z ogromno mero empatije. Hvala vam. Neprecenljivo.

Znali ste me nasmejati, z veliko vnemo ste sodelovali pri izmenjavi življenjskih izkušenj in mnogokatero sem vam zaupala tudi sama, npr. o psu, ki sem ga izgubila ali tisto o nogavicah, te se gotovo še spomnite.

Skupaj smo bili ustvarjalni, veselili smo se lepih trenutkov in sočustvovali ob manj prijetnih. Vedno pa smo se trudili držati skupaj. Bili ste spoštljivi, iskreni, dobrosrčni. Neponovljivi. Moji.

Zelo sem ponosna na vas, tega nikoli ne pozabite.

Vem, da mi ni vedno uspelo. Tega se še predobro zavedam, a sem prepričana, da ste razumeli. Razumeli, ker smo se skupaj učili zavedanja, da smo vsi samo ljudje. Še kako zmotljivi. Tudi tega se zavedam, da moje besede niso vedno padle na plodna tla. Pa vendar …  Če sem uspela vsaj v kom od vas pustiti pečat, ki bo ostal, če sem zapolnila drobcen kotiček nekje v vaših dušah, sem svoje poslanstvo opravila.

Iskreno vam, dragi moji, lahko zaželim le najboljše.

Da, želim vam znanja in uspehov, seveda, in niti najmanj ne dvomim v vas.

Še bolj kot to pa vam želim, da bi se vsako jutro zbudili nasmejani in hvaležni, da ste zdravi, da bi vam ob poti, ki je pred vami, rasle cvetlice, take, ki jih imate najraje, da bi dihali svež zrak in da bi znali ceniti majhne sladkosti življenja. Da bi potem, nekega dne, ugotovili, da so bile velike.

Kot anglist ne morem, da ne bi vključila tudi kaj v svojem ‘drugem’ jeziku, naj torej s  zaključim:

”I think it’s time, ” said the dandelion seed, ”to take the wind.”

Menim, da je čas, da se odpravite z vetrom, drage moje regratove lučke.

Rada vas imam, dragi moji, in sem vam iz srca hvaležna, da sem imela privilegij biti del  vaše čudovite osnovnošolske zgodbe, vi pa ste bili in boste za vedno ostali del moje življenjske.

Zelo vas bom pogrešala.

Srečno!

Aleksandra Žnuderl