Nekega dne se je zaslišal dunajski zvon. Celo mesto se je veselilo. Zakaj? Na poti do lepe Slovenije sem videla nekega mladega, majhnega mladeniča. Vprašala sem ga: »Kdo si pa ti?« Odgovora sprva ni bilo. Šele nato je odgovoril: »Sem Peter Klepec iz Čabra.« Za trenutek nisem vedela, kdo je, a na koncu sem se spomnila. Ko sem bila majhna, mi je babica pripovedovala o njem in tem, kako je rešil celotno kraljestvo.

Ker nisem vedela, v kateri deželi sem, sem vprašala Petra, če je to nova država. Odgovoril je: » V lepi Sloveniji si, tu je moj dom.« Začudeno sem ga gledala in si mislila, kaj če bi mi jo malo predstavil. Seveda sem morala biti previdna. Peter mi je najprej predstavil svoj rojstni kraj. Ko sva prišla do njegove rojstne hiše, je pritekla njegova mati. Na ramenu se mu je zjokala, saj je bila vesela, da ga vidi živega in zdravega.

Neke noči so se po ulicah zaslišali konjski koraki. Pogledala sem skozi okno in videla prihajajoče Turke. Hipoma sem zakričala: »Peter! Peter! Zbudi se! Zunaj napadajo Turki.« Peter se je hitro zbudil, vendar kmalu ugotovil, da so Turki premočni. Vzela sva stvari in zbežala. Bilo me je strah. Med begom se je oglasil Bog: »Peter, tvoja moč raste. Ker se nisi vdal in si bil tako pogumen, boš dobil še več moči.« Hodila sva in hodila, dokler nisva prispela na Štajersko, kjer se je Peter zaljubil v lepo mladenko, s katero sta se odpravila v Petrov rojstni kraj.

Sama sem se vrnila na Dunaj in še danes vsem pripovedujem, kako je Peter Klepec rešil celotno Slovenijo, ki je tako lepa in vredna občudovanja. To sem povedala tudi cesarju, ki je bil kar začuden.

Pomembno je, da Turki ne bodo več plenili in napadali Dunaj.