Regina Coeli, 1930
Dragi dnevnik!
Že zelo dolgo ti nisem pisal in od takrat je vse drugače. Pristal sem v zaporu in dobil trideset let zaporne kazni. Vlada nam politika in nihče se ji ne upa upirati. Sam sem se vseeno uprl.
Tisti dan je bil čisto navaden. Proti večeru je začelo grmeti in deževati. Bila je huda nevihta. Odšel sem k politiki in jim povedal, kar sem želel. V tistem trenutku nisem razmišljal, kakšne bodo posledice. Zdaj mi je malce žal, a ne veliko.
Zamišljeni
Regina Coeli,1930
Dragi dnevnik!
Danes je že drugi dan, ko sem v zaporu. Počutim se osamljeno, žalostno, zamišljeno, a povrhu tega me je še strah, če bom sploh kdaj spet na svobodi. Zraven mene so še drugi kaznjenci. Nekateri so kradli, ubijali itd. V njihovi družbi se ne počutim v redu. Eden izmed kaznjencev ima zelo temne oči in zelo strašljiv glas. Zelo je grozen. Z nikomer se ne pogovarja. Le včasih nekaj pojem, saj mi po navadi kaznjenci vzamejo hrano in jo pojedo. Vsi so bolj močne postave …, a jaz sem suh kot trlica. Včasih se tudi prepirajo z pazniki.
Vsak večer slišim krike iz drugih celic. Čutim tudi osamljenost, strah in žalost v sosednji celici, saj je tam en fant, s katerim sva postala prijatelja. A on nima sreče, kot jo imam jaz. Dobil je zelo slabe »prijatelje« v njegovi celici. Jaz pa boljše ljudi, saj me ne pretepajo. Velikokrat ga tepejo in se norčujejo iz njega. In ne bo več dolgo zdržal … Mislim, da bo hitro umrl.
Moram iti, se slišiva drugič …
Obupani
Čez štiri dni …
Regina Coeli,1930
Dragi dnevnik!
Pišem ti, da ti sporočim slabo novico. Veš, tisti prijatelj, o katerem sem ti pisal pred štirimi dnevi. On je umrl … Ne vem kako. Pazniki mi nočejo povedati. Oh … Upam, da je zdaj prišel v boljši svet, kjer mu je dobro.
Spet so začeli kričati nad pazniki. Pazniki so zelo strogi z njimi. Dobili smo hrano. Mogel bi jo dati drugim, a jih ni, saj so jih zaprli v temnico za deset dni. Končno bom imel malo miru. Pogrešam mojo družino. Želim biti na svobodi, vonjati naravo in se družiti s prijatelji. Čeprav vem, da ne bo več isto, kot je bilo.
Obupani
Čez dva meseca …
Regina Coeli,1930
Dragi dnevnik!
Ne vem, če bom preživel. Moje telo je slabotno in preprosto se ne počutim dobro. Želim biti močan do konca. A izgleda, da bom odnehal. Moje upanje počasi umira. Nočem umreti tukaj, saj tale prostor ni primeren za mojo smrt. A če je moja usoda takšna … Se bo zgodilo točno tukaj. Usode ne more nihče spremeniti. Saj je takšna, kot je. Želim si samo, da bi te nekdo od moje družine našel in prebral vse, kar sem zapisal. Moja družina me ima zelo rada in vsakič me spodbuja, da bo vse v redu. A tokrat me ne morejo spodbujati, da se naj borim. Nisem več tako močan … Moje življenje in pisanje vate se bo tukaj končalo. Morda ti pišem v drugem svetu.
Draga moja družina, naj vam upanje nikdar ne umre.
Zbogom za vedno.
Zamišljen, obupan
