Nekega dne se je zaslišal dunajski zvon. Celo mesto se je veselilo. Zakaj? Na poti do lepe Slovenije sem videla nekega mladega, majhnega mladeniča. Vprašala sem ga: »Kdo si pa ti?« Odgovora sprva ni bilo. Šele nato je odgovoril: »Sem Peter Klepec iz Čabra.« Za trenutek nisem vedela, kdo je, a na koncu sem se spomnila. Ko sem bila majhna, mi je babica pripovedovala o njem in tem, kako je rešil celotno kraljestvo.
Ker nisem vedela, v kateri deželi sem, sem vprašala Petra, če je to nova država. Odgovoril je: » V lepi Sloveniji si, tu je moj dom.« Začudeno sem ga gledala in si mislila, kaj če bi mi jo malo predstavil. Seveda sem morala biti previdna. Peter mi je najprej predstavil svoj rojstni kraj. Ko sva prišla do njegove rojstne hiše, je pritekla njegova mati. Na ramenu se mu je zjokala, saj je bila vesela, da ga vidi živega in zdravega.
Neke noči so se po ulicah zaslišali konjski koraki. Pogledala sem skozi okno in videla prihajajoče Turke. Hipoma sem zakričala: »Peter! Peter! Zbudi se! Zunaj napadajo Turki.« Peter se je hitro zbudil, vendar kmalu ugotovil, da so Turki premočni. Vzela sva stvari in zbežala. Bilo me je strah. Med begom se je oglasil Bog: »Peter, tvoja moč raste. Ker se nisi vdal in si bil tako pogumen, boš dobil še več moči.« Hodila sva in hodila, dokler nisva prispela na Štajersko, kjer se je Peter zaljubil v lepo mladenko, s katero sta se odpravila v Petrov rojstni kraj.
Sama sem se vrnila na Dunaj in še danes vsem pripovedujem, kako je Peter Klepec rešil celotno Slovenijo, ki je tako lepa in vredna občudovanja. To sem povedala tudi cesarju, ki je bil kar začuden.
Pomembno je, da Turki ne bodo več plenili in napadali Dunaj.
Med poletnimi počitnicami sem z mamo odpotoval v Bosno in Hercegovino. Tam sva si ogledala naravne znamenitosti in kraje v kanjonu reke Une. Na potovanju sta se nama pridružila sorodnika iz Srbije, ki sta bila rojena v Bosni in Hercegovini.
Bivali smo v majhnem kraju Martin Brod, ki se nahaja v osrednjem delu kanjona. Vasica je zelo majhna, obdana z visokimi gorami, prepredena z majhnimi potočki, najlepši pa je 10 metrov visok slap. Ko greš na sprehod po vasi, se lahko odžejaš pri številnih naravnih izvirih vode. Tu sem videl zelo staro napravo za pranje perila, ki se je ohranila iz časov, ko še ni bilo pralnih strojev. V tem malem kraju sem spoznal veliko vrstnikov, ki so prišli na počitnice k sorodnikom. Zanimivo je, da šolo v kraju obiskuje samo 6 otrok. V spominu so mi ostali turisti iz Arabskih Emiratov, ki množično obiskujejo Martin Brod.
Potovanje mi bo ostalo v trajnem spominu, saj je bilo zelo lepo.
Volk Jernej je živel na ulici. Bil je lačen in brez prijateljev. Vse, kar je imel, je njegova cula.
Nekega dne se je odločil, da bo šel po svetu. Šel je z majhnim čolničkom. Vozil se je dolgo, jedel je samo ribe, saj drugega ni imel.
Nekoč je prišel do neke kmetije in videl je, kako se tam pasejo živali. Mislil si je: »Hm, kako zelo bi mi prijali. Prestrašil jih bom in požrl, mmmm.«
Volk je prišel do živali in jih hotel prestrašiti. Živali so hitro v en glas rekle: »Šššš, tiho, beremo.«
Volk Jernej je razočarano odšel s kmetije. Ni vedel, kam bi šel, ustavil se je in pomislil: »Že vem, šel bom v šolo in se naučil brati.« In res.
Šel je v šolo in se naučil brati od A do Ž. Obiskal je knjižnico. Redko katera knjiga je ostala na polici: Prebral je prvo in drugo, še tretjo. Ah, vse je prebral. Nato je šel v trgovino in kupil sedem knjig pravljic.
Odpravil se je na kmetijo in tam bral. Živali so ga občudovali, saj je bral bolje od vseh živali, ki so živele na kmetiji.
Nekega dne sem zaključeval svoj izum, nisem ga še poimenoval, ampak je izgledal kot časovna kapsula. Ko sem ga končno končal in nato tudi prižgal, se je stroj začel tresti in skakati, dokler me ni posrkalo vanj. Časovni stroj me je pripeljal v čas turških vpadov.
Ko sem prispel, sem takoj zagledal knjižnega junaka Martina Krpana. Mislil sem, da sanjam, ko sem se ozrl okoli sebe, sem videl, da me je stroj poslal v preteklost. Spomnil sem se zgodbe, ki je govorila o tem, kako je Martin Krpan premagal Brdavsa zelo zmeden, a se me ni bal. Povedal sem mu, da sem prišel iz prihodnosti in da mu lahko naredim orožje, s katerim bi premagal brdavsa.
Končno je prišel dan dvoboja. Začela sta izenačeno, a je Brdavs zmagal. Zato sem moral nekaj hitro ukreniti. Šel sem po orožje, ki sem ga naredil. Vzel sem svojo pištolo in hitro stekel nazaj na bojišče, nameril v Brdavsa in ga ustrelil. Tako ga je Martin Krpan zlahka premagal. Vedel je, da sem ga jaz ustrelil. Zahvalil se mi je in delil svojo nagrado. Čeprav mi je bilo tam zelo dobro, sem zelo pogrešal dom.
Potem sem opazil uro na moji roki, ki je začela piskati. V trenutku me je prežarčilo domov.
Tako sem jaz srečno živel naprej, Martin Krpan pa je bil junak.
Nekoč, ko je bilo na Zemlji še vse drugače, so živeli štirje elementi: voda, zemlja, zrak in ogenj. Imeli so čarobne moči, ki so jih uporabljali samo za dobra dela, da so pomagali vsem rastlinam in živalim.
Voda je skrbela, da so nastajale potoki, reke in oceani ter da nobena rastlina in žival ni ostala žejna. Zemlja je lahko premikala prst s svojimi mislimi. Poskrbela je, da so bila polja rodovitna in rodila veliko dobrih sadežev. Tudi zrak je imel pomembno nalogo, saj je prinašal svež vetrc in pomagal čebelicam opraševati. Element ognja pa je bil zelo močan, imel je moč sonca, vendar se je počutil nekoristnega.
Voda, zemlja in zrak so lepo sodelovali skupaj, ogenj pa je vedno, ko se jim je želel pridružiti, vse zažgal. Zato je postajal vedno bolj jezen in si je naredil načrt, da bo uničil vso Zemljo. Ustvaril bi še več elementov ognja, da bi prekrili vso Zemljo. Ostale elemente bi pa uničil.
Nekega dne se je vodi zazdelo zelo čudno, da ognja že dolgo ni bilo k njim. Pogledala je po celem svetu in ga našla v jami ter rekla: »Ogenj, pridi ven in se nam pridruži.« Ogenj pa je rekel: »Ne bom več prišel ven, saj sem nekoristen. Prosim odidi.«
Voda se je naredila, da odhaja, vendar se je skrila za veliko skalo, tako da je slišala njegov načrt, kako želi uničiti vso Zemljo. Voda je takoj šla povedat zraku in zemlji ogenjčkov načrt.
Voda, zrak in zemlja so vedeli, da je ogenj koristen, zato je voda rekla, da se morajo pripraviti in ga spomniti, kako zelo je koristen, in da morajo vsi skupaj sodelovati. Elementi so vedeli, da nimajo moči krotiti ali spreminjati drugega elementa. Zato je voda dobila idejo in počakala na noč. Medtem sta zrak in zemlja opazovala ogenjčka. Ko je bila noč, je vodica prosila Luno: »Luna prosim pomagaj. Moj prijatelj se počuti nekoristnega. Prosim, daj mi moč, da ga bom lahko za trenutek ujela in ga prepričala.« Luna ji je dala moč in vodi je bilo zelo všeč.
Takoj je šla do ogenjčka in ga znova želela prepričati, da morajo vsi štirje sodelovati skupaj. Ogenj pa je rekel: »Ti nisem že povedal, da me pusti pri miru!« Takrat je voda vedela, da bo morala uporabiti moč Lune. Svoje roke je usmerila proti ognju, vendar ga ni pogasila, ampak ga je dala v vodni mehurček. Voda mu je rekla: »Ti mogoče misliš, da nisi koristen, ampak si. Tvojo toploto potrebujejo vse rastline in živali. Skupaj moramo sodelovati, saj brez tvoje toplote sem jaz samo led.« Čarobni vodni mehurček in besede vode so spomnile ogenjček, da je koristen.
Začel se je nov dan in spet so vsi skupaj delali nov svet. Vedeli so, če bi vsak element delal za sebe, ne bi naredili lepega sveta. Zato še danes sodelujejo vsi štirje elementi skupaj in ustvarjajo Zemljo, kjer vsa bitja živijo v harmoniji.
Vsakič, ko mine devet let in je zaključno spričevalo v roki dokaz, da pa je res konec, je čas, da se ozremo nazaj in si nalijemo čistega vina. Kaj nam je to obdobje prineslo? Česa smo se naučili? Kdo je pravzaprav komu bil učitelj? Kam z bogatimi izkušnjami? Kdo so ljudje, ki jih bomo zaklenili nekam globoko in jih čuvali v mozaiku lepih spominov?
Drage devetošolke, dragi devetošolci.
Pred nami je dan, ki smo si ga in si ga nismo želeli. Nesmisel, kajne? Pa drži, in še kako.
Dan, ko znova dokazujete, da ste sposobni, neponovljivi, brezprimerni, izjemni. Da zmorete prav vse, kar si zadate. Da ste unikatni.
In spet, dan, ko odhajate. Dan, ko začnete preizkušati brezmejnost svojih kril. Širiti svoje obzorje. Raziskovati. Dan, ko, drage moje regratove lučke, same sebi postanete veter, ki vas bo vodil na poti življenja … da se zakoreninite in trdno stojite.
V šestem razredu sem prejela častno nalogo postati vaša razredničarka. Kot učence sem vas poznala že veliko prej, saj sem vas poučevala že od malih nog, ko so me vaše radožive oči gledale izza šolskih mizic in požirale prve besede v angleščini. In vsi smo se, kolikor se spomnim, veselili dejstva, da postanem prav vaša razredničarka. Neprenehoma smo se trudili držati skupaj, biti nekonfliktni, biti nepremagljivi, biti eno. Dihati kot celota. Mestoma smo malce popustili, nato pa globoko vdihnili in spet z vso vnemo, sicer počasi, a pogumno, stopicljali naprej.
Kot šolska mama, kot sem se včasih poimenovala kar sama, sem se trudila učiti vas o življenju, zbuditi v vas čut za empatijo, pravičnost, požrtvovalnost, enakost, pomoč, potrpežljivost in mir, brez nahrbtnika jeze in zamere, ki bi ju morali po poteh, ki so še pred vami, nositi s sabo. Le-ta sta v življenju, ki je tako kratko in tako dragoceno, verjemite, pretežko breme. Stara indijanska zgodba pravi:
Stari oče je nekoč, ko je govoril o jezi in zameri, rekel vnuku:
“V meni se bojujeta dva volkova. Enemu je ime Ljubezen, drugemu Bes.
Oba sta močna in bojevala se bosta do smrti.”
“Dedek, kateri bo zmagal?” je vprašal fant.
“Tisti, ki ga bom hranil,” je odgovoril ded.
Odločitev je, dragi moji devetošolci, torej v vaših rokah. Imate svoj čopič, svoje platno in svoje barve. Ustvarite si svoj raj in vstopite vanj.
Drobna misel izpod peresa Rainerja Marie Rilkeja, položena na vaše čiste duše, naj vas vodi, ko zapustite to stavbo:
Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno.
Poskusi ljubiti vprašanja sama.
Ne išči zdaj odgovorov,
ki jih ni moč dati,
ker bi jih ne zmogel
živeti.
In stvar je v tem:
živeti vse.
Živi vprašanja zdaj.
Morda boš potem
zlagoma,
ne da bi opazil,
nekega daljnega dne
zaživel odgovore.
Pogrešala vas bom, tako zelo, da me že zdaj tišči v prsih. Premalo časa nam je bilo namenjeno letos, da bi si povedali vse, kar nam leži na dušah. Da bi vam dala vedeti, kako véliki učitelji ste mi bili. Premalo časa, da bi se zahvalila za vsak dan, ki je bil zaradi vas lepši. Za vsak trenutek, ki je, četudi kdaj še tako žalosten in s cmokom v grlu, kot tistega septembra 2017, ko sem stopila v razred in vam sporočila žalostno novico, bil z vami lažji … Ko ste me gledali, četudi molče, a razumevajoče in z ogromno mero empatije. Hvala vam. Neprecenljivo.
Znali ste me nasmejati, z veliko vnemo ste sodelovali pri izmenjavi življenjskih izkušenj in mnogokatero sem vam zaupala tudi sama, npr. o psu, ki sem ga izgubila ali tisto o nogavicah, te se gotovo še spomnite.
Skupaj smo bili ustvarjalni, veselili smo se lepih trenutkov in sočustvovali ob manj prijetnih. Vedno pa smo se trudili držati skupaj. Bili ste spoštljivi, iskreni, dobrosrčni. Neponovljivi. Moji.
Zelo sem ponosna na vas, tega nikoli ne pozabite.
Vem, da mi ni vedno uspelo. Tega se še predobro zavedam, a sem prepričana, da ste razumeli. Razumeli, ker smo se skupaj učili zavedanja, da smo vsi samo ljudje. Še kako zmotljivi. Tudi tega se zavedam, da moje besede niso vedno padle na plodna tla. Pa vendar … Če sem uspela vsaj v kom od vas pustiti pečat, ki bo ostal, če sem zapolnila drobcen kotiček nekje v vaših dušah, sem svoje poslanstvo opravila.
Iskreno vam, dragi moji, lahko zaželim le najboljše.
Da, želim vam znanja in uspehov, seveda, in niti najmanj ne dvomim v vas.
Še bolj kot to pa vam želim, da bi se vsako jutro zbudili nasmejani in hvaležni, da ste zdravi, da bi vam ob poti, ki je pred vami, rasle cvetlice, take, ki jih imate najraje, da bi dihali svež zrak in da bi znali ceniti majhne sladkosti življenja. Da bi potem, nekega dne, ugotovili, da so bile velike.
Kot anglist ne morem, da ne bi vključila tudi kaj v svojem ‘drugem’ jeziku, naj torej s zaključim:
”I think it’s time, ” said the dandelion seed, ”to take the wind.”
Menim, da je čas, da se odpravite z vetrom, drage moje regratove lučke.
Rada vas imam, dragi moji, in sem vam iz srca hvaležna, da sem imela privilegij biti del vaše čudovite osnovnošolske zgodbe, vi pa ste bili in boste za vedno ostali del moje življenjske.
Klošter mi ni čisto nič všeč. Zelo pogrešam Ostrovrharja. Vsakič, ko že pozabim nanj, pride mimo mene nek čeden fant in me tako lepo pogleda. Takoj me spomni nanj. Pa še temu fantu ne morem pokazati svoje lepote, saj skozi to obleko, ki jo moram nositi, ne more videti ničesar. Vsak dan se tako lepo uredim, pa tega ne smem nikomur pokazati. Očetu sem včeraj ukazala, da mora poizvedeti, s kom je Ostrovrhar odšel, katera je bila lepša od mene Rozamunde – rože deklic.
Danes je prišel nazaj in mi povedal, da je odšel z neko Lejlo, ki je muslimanske vere. Nisem mogla verjeti, še zdaj ne morem, da je našel neko deklico, ki je lepša od mene. Saj imajo čisto drugačne običaje in oblačila. Zagotovo sem jaz lepša. Ta Ostrovrhar nima pojma, še žal mu bo. Po nekaj urah v kloštru mi je duhovnik rekel, da je danes dan, ko bomo morali svojo ljubezen in življenje predati bogu.
Tega nisem želela, saj sem prepričana, da se bo Ostrovrhar vrnil k meni. Pred obredom sem pobegnila nazaj na grad in se skrila v skrivni predor v moji omari – moja skrivna soba z oblačili, rezervno hrano, vodo in ogledalom. Tukaj lahko ostanem kar nekaj časa, saj za ta predor ne ve nihče.
Duhovnik je povedal očetu, da sem izginila. Oče je takoj poslal stražarje, da me najdejo, da ne bo v skrbeh. Dobro je vedel, da nisem želela v samostan. Nek mlad stražar, ki je v resnici bil prav čeden, me je hitro našel. Vendar se me je oče usmilil in duhovniku rekel, da me niso našli.
Komaj čakam jutrišnji pogovor z očetom. Res ne vem, kam me bo še življenje odneslo.
Danes sem spoznala prečudovitega plemiča po imenu Tulpenheim, ki za razliko od Anžeta zna jako lepo z besedami in tudi olikan je zelo. Po vrhu vsega pa je še premožen. Če se bom poročila z njim, bom postala žlahtna gospa, kar sem si vedno želela. Pa tudi zelo dobro zna plesati in ima nežen prijem, ne tako kot Anže, da mi skoraj kosti zdrobi. Komaj čakam, da se jutri spet srečava. In mogoče me bo zaročil.
Neučakana Micka
Dnevna soba, 26. 10. 1790
Dragi dnevnik!
Danes je prišel Anže in mi začel dvoriti, meni pa se je tako mudilo, saj sem se zmenila s Tulpenheimom. K sreči me je oče rešil in ga odpeljal v našo klet. Jaz pa sem šla k Tulpenheimu, ki me je res zaročil. Dal mi je tako lep prstan z diamantom, da sem se skoraj onesvestila. Potem sva se dogovorila, kdaj se bova poročila, da bo že jutri prišel s pisarjem k meni domov, da se bomo z očetom dokončno dogovorili.
Micka
Pri Micki, 27. 10. 1790
Dragi dnevnik!
Očetu sem povedala za najino poroko in da bo že danes prišel s pisarjem, da podpišem vse potrebno. Nakar je v sobo vstopil lepo oblečen Anže, kot da bi bil plemič. Imel je klobuk na tri kraje, suknjo, začel me je primerjati z drevesi. Tega mi je bilo dovolj, zato sem mu rekla, naj utihne. Potem pa mi je začel govoriti, koliko mi je dal za oblačila, jaz pa njemu, naj se raje obleče v stara oblačila. Besna sem odšla v mesto. Tam sem srečala gospo, ki je nosila zelo podoben prstan kot jaz. Vprašala sem jo: »Kje ste dobili ta prstan?« Povedala mi je, da ji ga je dal Tulpenheim. Takrat sem spoznala, kako me je prevaral. Šternfeldovki sem povedala, da ga je dal tudi meni. Skupaj sva šli k mojemu očetu in mu povedali za prevaro. Tako smo se odločili, da se bom poročila z Anžetom, ki je še vedno nor name. Pripravili smo se na prihod gospode, ki jim ni bilo preveč všeč pri nas, pisar Glažek pa je tako ali tako samo pil in mu je bilo pravzaprav vseeno. Ko je prišel čas podpisa, je Tulpenheim podpisal, da se strinja, da se oženim z Anžetom. In da nama bo dal doto, ki je bila kar visoka. Vendar je to opazil šele potem, ko je že podpisal. Tulpenhein je bil razkrinkan in to je tudi ugotovil, ko je zagledal Šternfeldovko. Osramočen je šel domov. Jaz pa sem bila vesela, saj se bom poročila z moškim, ki me zares ljubi, po drugi strani pa ponižana, ker me je hotel tako naplahtati.
Dragi dnevnik čez dva dni se že poročim z Anžetom.
Ko smo prvič obiskali šolo, smo bili zelo radovedni in veseli smo obiskovali šolo, pridno delali naloge. V odmorih smo se igrali s konjički in kockami. Velikokrat smo se usedli v krog in se pogovarjali. Včasih smo tudi skupaj zaplesali. Naši razredničarki sta nas dobro spremljali. Dobili smo sošolki Katjo in Majo, ki smo ju lepo sprejeli. Uspešno smo vsi zaključili prvi razred.Najbolj nam je ostalo v spominu, da nas je ob vstopu v prvi razred čakala torta.
2. razred
Tudi v drugem razredu smo velikokrat sedeli z učiteljico Silvijo v krogu in poslušali zgodbe. Zanimivo nam je bilo, da smo se za športno vzgojo preoblekli kar v učilnici. V naš razred je prišla nova sošolka Kelly. Skozi pouk sta nas spremljali figuri Lili (za dekleta) in Bine (za fante).
3. razred
Zanimivo nam je bilo, da smo dobili novega učitelja Tadeja, prav tako smo prvič odšli v šolo v naravi. Naučili smo se poštevanko in prvič smo imeli ocenjevanje.
4. razred
V tem razredu nas je zapustila sošolka Staša. Na koncu šolskega leta smo imeli zaključek na igrišču.
5.razred
Pričakala nas je učiteljica Marija Senekovič. Tudi v tem letu smo se odpravili v šolo v naravi na Kope. Z nami je odšel učitelj Denis. Tretji dan šole v naravi nas je zaradi poškodbe zapustila sošolka Aneja. Opravili smo kolesarski izpit. Damir pa je uspel razbiti Tajin kipec iz gline. Obiskali smo rudnik.
6. razred
Prišlo smo na predmetno stopnjo. Dobili smo razredničarko za naslednja 4 leta Aleksandro Žnuderl. Zanimivo nam je bilo, da smo po vsaki uri menjali učilnico. To leto smo pisali tudi NPZ. V spominu nam je ostalo, da sta Gregor in Alen od jeze raztrgala papirnate maske.
7. razred
V spominu nam je ostalo, da smo skrivoma proste ure preživljali na hodniku 1. triade v igralni hišici, dokler nas niso videli in smo bili kaznovani. V odmoru smo se veselo igrali s peresnico in razbili sliko v slovenski učilnici. Tekmovali smo v odbojki s prijatelji iz OŠ Breg Ptuj. Med varstvom vozačev smo začeli hoditi na trg. Pet dni smo preživeli v šoli v naravi pod Peco.
8. razred
Pred nami so bile nove preizkušnje in novi podvigi. V razredu je bila vroča kri zaradi predaje ključa. Jonas in Lavra sta postala kralj in kraljica. Za zaključno ekskurzijo smo odšli na Veliko planino. Tudi po šoli se nam je dogajalo, saj je naš verouk odpadel zaradi sladoleda (berite: učenci so sami odšli na sladoled).
9. razred
Stopili smo v zadnje osnovnošolsko leto. Septembra smo imeli dvodnevno zaključno ekskurzijo na Primorsko. Nekateri sošolci so se prvič peljali z vlakom, v geografski učilnici smo uspeli zlomiti globus, dobili smo novega razrednika (od oktobra do februarja). Potem … Pričeli smo s poukom na daljavo, saj je ves svet obstal zaradi koronavirusa. Tudi naša vrnitev v šolske klopi je bila nekoliko drugačna, kot smo je vajeni. Sedaj pa nas počasi čakajo nove poti, kjer bomo lahko pustili svoje sledi.
Osmošolci in učiteljica so ob pesmi Nika Grafenauerja Življenje razmišljali o življenju, minljivosti, vrednotah.
Pred dnevi pogled skozi okno – novo življenje odeto v pisane barve, žarek upanja – življenje gori z visokim plamenom in se razdaja na vse strani, kot pravi Grafenauer … Toda drug dan ob pisalni mizi pogled v siv dan – korona narave me spomni na minevanje/smrt (drevesu odpadajo listi, življenje polzi med prsti) – bedo tega trenutka … Toda nekdo iz ozadja in druge strani računalnika mi pove nekaj lepega in življenje spet zagori na polno … (M. N.)
Čas, ko se je ves svet zaustavil. Na ulicah ni nikogar, v ozadju se sliši samo tiho šumenje listov in pomladni veter. Vsi ljudje zaprti v hišah z upanjem, da se vse povrne v čase pred epidemijo. (K. Š.)
Življenje je kot list na drevesu, list se na koncu posuši in odpade, človek pa umre. Vprašanje je le, kako bomo življenje izkoristili, vendar je to odvisno od posameznika (K. Š.).
Ko se zjutraj zbudim, pogledam skozi okno in vidim, kako lep je ta moj svet. Zaznam, kako hitro se narava spreminja. Danes so listi zeleni, jutri pa že rjavi. Takrat me prešine misel, kako hitro čas beži. Včasih sploh ne dojamem, koliko sem že stara, koliko sem že prestala in doživela. Toliko lepih in slabih spominov hodi po meni. Današnje sončno jutro se jutri spremeni v nevihto. Življenje nam ves čas kot pesek med prsti polzi in približuje se naš konec. Kako grenko sladko je to naše življenje. (Z. M.)
Pogled skozi okno. Vidim drevo in razmišljam. Spomni me na življenje. Zgubana skorja spominja na zguban obraz – vsaka guba ima svojo zgodbo, svojo prehojeno pot; gube sreče, veselja, smeha in gube težkih dni. Drevesna krošnja daje zavetje in dom mnogim pticam ter živalim. Potem pa včasih pride neurje. Tudi v naših življenjih preizkušnje povzročijo neurje. Drevo pa še kar raste in raste, kot rastemo tudi ljudje. Toda nekega dne se bo podrlo, padlo. Takrat bo na tistem mestu prostor za druga drevesa, ki bodo prav tako nekega dne padla. To se dogaja in ponavlja dan za dnem kot pri človeku. Zato rastimo čim hitreje, saj nam življenje med prsti polzi, kot bi rekel Grafenauer. (Ni. S.)
Ljudje smo včasih vse preveč samozavestni, mislimo, da smo najboljši, neuničljivi in vsemogočni. Potem se pa v trenutku izkaže, da smo v primerjavi z materjo naravo zelo drobceni. Ne moreo vplivati na njene odločitve in posledice, ki nas doletijo. V minulih treh mesecih smo lahko izkusili svojo drobcenost, saj so mikroskopsko majhni virusi ustavili človeštvo. Izkazalo se je, da človeštvo ni vsemogočno. Ko se bomo naučili, da smo na Zemlji vsi enakovredni, ko ne bo več diskriminacij vseh vrst, in da vsako bitje pusti svoj pečat. Šele takrat bo prišlo do sprememb, ljudje se bodo povezali, stopili skupaj in morda bomo takrat kos tudi materi naravi. (N. S.)
Ko sem zgodaj zjutraj pogledal skozi okno, sem zagledal sivino, ki je zakrivala vso lepoto pokrajine. Takrat je bil svet videti odet v sivino, ki ne gre iz njega in mu zakriva pogled. A čez nekaj časa se je ta megla razkadila in lepota narave je lahko zasijala na polno. Sončni žarki so začeli božati nebo. Takrat je narava spet oživela v polnem sijaju. (A. S.)
V življenju nikoli ne moremo ničesar pričakovati. En trenutek je lahko pisan, poln življenja. Že naslednji trenutek nam lahko življenje na nitki visi. Zato moramo življenje živeti na polno in brez obžalovanj, saj ga bo iz dneva v dan manj. Živeti ga je potrebno z visokim plamenom. (N. Š.)
Današnji dan smo se zjutraj že s težavo vstali in odpravili na jutranjo telovadbo. Misli so nam uhajale že k pohodu, ki nas je danes čakal, saj smo vedeli, da nam ne bo lahko, saj nas obdajajo sami hribi. Vendar je začetna muka in kaj nam je tega treba popustila in smo bili vsi veseli, ko smo skozi gozdne poti prispeli na vrh Pohorja, kjer smo lahko občudovali Maribor, ki se je razprostiral pod nami. Prav tako je pohod hitro minil, saj so se učenci obeh šol zelo povezali in imeli možnost uriti svoje govorne sposobnosti, kar pa sedmošolcem tako ne predstavlja težave. Sami zase rečejo, da če kaj, govorijo pa radi. Kaj kmalu so tudi oni umolknili, ko so bili pred preizkušnjo plezanja v pustolovskem parku – prava priložnost za premagovanje strahu, urjenje gibalnih sposobnosti in še kaj. Nekatere smo s težavo dobili na plezanje, druge pa težko dol, saj bi še kar plezali. Večer je minil v pričakovanju zaključnega večera, urejanje se je začelo, talenti se pripravljajo, glasba za ples se izbira … Šola v naravi pa počasi izteka. Učenci pa vsi v en glas, da bi jo takoj ponovili. Naslednji nas je čakala še Hiša eksperimentov in Toti Maribor. Četrti dan je poročala soba Oto – učiteljica.
Čas hitro beži in naša šola v naravi se je počasi že bližala h koncu. Zjutraj smo se hitro vstali, se odpravili na sprehod in telovadbo. Nato nas je čakalo raziskovanje Framskega potoka, kjer smo spoznali in proučevali živali, merili hitrost, trdoto in ph vode, si ogledali slap, imeli malico kot taborniki. Popoldan je bil na sporedu orientacijski tek, kjer smo morali združiti tako znanje kot kondicijske sposobnosti. Za nagrado smo odigrali še eno nogometno tekmo in večer zaključili s temo igre in prevare, kjer smo morali pred spanjem še malo razgibati sive celice. Ves dan je potekal pogovor, ali bi lahko šolo v naravi še malo podaljšali. Zapis je naredila soba Agata. Jutri je na vrsti soba Oto.
Po prvi prespani noči na domu Planinka, ki je na 900 m nadmorske višine, je ob sedmih že bilo bujenje in jutranja telovadba. Po zajtrku smo imeli pospravljanje in ocenjevanje sob. Kako smo se odrezali? Mhm, naj ostane skrivnost. Nato smo imeli zelo zanimivo orientacijo s karto, kjer smo iskali vrisane točke, pri čemer se nam je meril čas in pravilnost najdenih točk. Tej dejavnosti je sledila ura in naloge o astronomiji in kmalu tudi kosilo ter kratek počitek. Popoldne smo preživeli v gozdu, spoznavali in določali različne drevesne vrste, poslušali zvoke okoli sebe in na koncu z glasovi tvorili gozdni instrument. Dan se je hitro prevesil v večer, ko je bil na sporedu večerni pohod, kjer smo bolje spoznali tudi učence druge šole in z njimi že navezali prijateljske vezi. Po pohodu je sledilo umivanje, druženje, klepetanje in kmalu, upajmo, da tudi spanje, bi rekla naša učiteljica. Vsem staršem so sedmošolci poslali pozdrave in jim sporočili, da jih pred petkom ne bo domov. Današnji zapis je naredila soba Meta. Pozdrav do jutri, ko se bo javila soba Agata.
Naš težko pričakovani dan se je začel ob deveti uri, ko smo se zbrali pred šolo, pomahali staršem in z mislimi že bili pri novih dogodivščinah. Naš cilj se je nahajal na Slivniškem Pohorju, bivali smo v sobah Berta, Agata in Meta ter učiteljica v sobi Oto. Ko smo se namestili, se razgledali po domu, so kaj hitro sledila pravila, ki smo jih morali upoštevati, da je bilo naše bivanje še prijetnejše. Popoldan smo preživeli zunaj, kjer se je kaj hitro pokazal naš tekmovalni duh, ko smo igrali ultimate frizbi in dobili kralja v metanju frizbija med drevesi v gozdu. Kralj je za en dan postal naš Tinej. Večer smo preživeli s šolo Prebold, ko smo igrali družabne in miselne igre. Vse dobre stvari hitro minejo in počasi je bil čas za počitek, ker nas je naslednji dan čakal naporen dan. Prvi dan se je javljala soba Berta, naslednji dan je na vrsti soba Meta. Se beremo.
Ker opažamo, da iz leta v leto zanimanje za branje zelo upada, je v letošnjem šolskem letu na šoli potekal šolski projekt Branje nas bogati. Namen tega projekta je pri učencih različne starosti (od 1. do 9. razreda) spodbujati branje različne literature in jim branje približati kot prijetno izkušnjo. Temeljni cilji letošnjega šolskega projekta Branje nas bogati so bili:
spodbujanje kritičnega in poglobljenega branja od vrstice do vrstice,
medpredmetno sodelovanje (prebiranje literature tako v angleškem kot nemškem jeziku),
medvrstniško sodelovanje (starejši učenci so mlajšim kot bralni prijatelji) in načrtovanje dejavnosti učencev ob literarnem delu,
spodbujanje aktivne vloge učencev pri branju.
Člani tima, ki smo skozi celotno šolsko leto skrbeli tako za vsebino kot organizacijo projekta, so (gospa Martina Škrlec, Irena Kocbek, mag. Aleksandra Žnuderl/David Bratovčak, Lavra Bukšek Kreft, Barbara Waldhütter in Mateja Nudl). Vsak mesec je eden izmed članov v okviru projekta pripravil 2 do 3 dogodke. Letošnja osrednja tematika projekta Branje nas bogati je bila prebiranje različnih literarnih del na temo DRUGAČNOSTI tako v slovenskem kot angleškem in nemškem jeziku. Starejši učenci so brali z mlajšimi in z njimi ob pomoči učiteljice ob izbranem literarnem delu izvedli različne dejavnosti (pogovor, igro vlog, poustvarjanje …). Dejavnosti se bodo izvajale pred poukom, v času jutranjega varstva, podaljšanega bivanja ali med urami književnosti. S projektom smo začeli v mesecu oktobru, ko bo gospa Martina Škrlec skrbela za dejavnosti ob literarnem delu Pod medvedkovim dežnikom.
V sklopu projekta smo v mesecu oktobru razpisali šolski likovni in literarni natečaj. Pri likovnem natečaju smo iskali izdelavo najboljšega logotipa oziroma zaščitni znak projekta Branje nas bogati. V okviru literarnega natečaja so učenci naše šole lahko tekmovali s svojo zgodbo (pripovednim besedilom) na temo drugačnosti – zapis je lahko bil v slovenskem ali angleškem jeziku. V svoji zgodbi so skozi oči glavnega literarnega junaka predstavili njegovo drugačnost, kako se je s tem spoprijemal on in okolica (na ta način so na novo preoblikovali vso vedenje in razmišljanje, ki so si ga pridobili). Najboljši zgodbi bomo v naslednjem šolskem letu objavili v knjižni obliki v dveh jezikih (slovenskem in angleškem), dodali ji bomo ilustracije oziroma slikovni material, ki ga bodo prispevali učenci naše šole pod mentorstvom učiteljice Ane Šuster Kraner. Projekt bi se sicer moral zaključiti konec meseca junija, ko bi organizirali Noč branja, vendar zaradi razmer tega žal ne bomo mogli realizirati.
Ne pozabite: Branje je ena najpomembnejših stvari, ki jih moraš obvladati, če želiš postati vse, kar želiš. Z branjem se razvijajo tvoji možgani. Branje ti pomaga biti boljši v šoli. Branje ti ponuja okno v svet. In najpomembnejše: zaradi branja ne boš postal le boljši učenec, ampak tudi boljši človek. Se beremo.
Z učenkami 6., 7. in 8. razreda (Žano Jeza, Tjašo Mihelič, Laro Leš, Zarjo Mohorko in Nino Senekovič) smo se pri novinarskem krožku pogovarjale o pomenu drugačnosti, razmišljale, kako nas kulturna različnost lahko bogati. Kaj hitro so učenke prišle do sklepa, da bodo pripravile radijsko oddajo za Radio Slovenske gorice na temo Francije, Francozov – skozi radijske valove so skušale poslušalcem pričarati pridih Francije, Francozov kot naroda, za ta namen so za popestritev tudi izbrale francoske pesmi, se same preizkusile v francoskem jeziku.
Pri montaži radijske oddaje nam je pomagal gospod Dani Sajtl, za kar se mu lepo zahvaljujemo.
Radijska oddaja se je predvajala na Radiu Slovenske gorice v soboto, 23. 11. 2019, ob 9.30 v sklopu programa IZ OŠ KLOPI.
Učenke so za potrebe radijske oddaje sestavile tudi pesem o drugačnosti.
Vsi drugačni
Drugačnost veliko pomenov ima,
vsak človek jo drugače zazna.
Ljudi je včasih strah drugačnosti,
velikokrat si pred njo zakrivajo ušesa in oči.
Ni važno ali si črn ali bel,
suh ali debel.
Pomembno ni, kje si se rodil,
v katerem jeziku si prve besede spregovoril.
Si mar Francoz, Slovenec ali Afričan,
svetu nepoznan?
Važno je, da nas drugačnost bogati,
zato bodi, kar si.
V soboto, 7. 3. 2020, ob 10. uri so na Radiu Slovenske gorice predvajali radijsko oddajo, ki smo jo pripravili z učenci naše šole. V današnjem svetu se velikokrat pogovarjamo o dostojanstvu, sprejemanju drugih, njihovih mnenj in njihovega pogleda na svet. Z odraščanjem dojemamo, da naše mnenje ni vedno enako mnenju drugih … Dojemamo, da smo si ljudje med sabo precej različni. Učimo se, da je potrebno spoštovati druge in jih kolikor se le da razumeti. Ampak zaradi nezmožnosti sprejemanja in spoštovanja drugačnosti, se žal danes v svetu pojavlja ogromno nestrpnosti. Zato smo se z učenci odločili, da tokrat pripravimo tematsko oddajo z naslovom Drugačnost. Skupaj smo razmišljali, kaj nas dela ljudi drugačne, kako lahko pristopimo k nekomu, ki morda potrebuje le lepo besedo, toplo misel, objem ali pa zgolj očesni stik, da začuti, da ni sam. O tem pravzaprav razmišljamo že celo šolsko leto, saj imamo od 1. septembra na šoli šolski projekt Branje nas bogati, kjer prebiramo literarna dela na temo drugačnosti, imamo delavnice in imeli smo tudi literarni natečaj, učenci so lahko ustvarjali nove zgodbe na temo drugačnosti, nekaj izsekov zgodb učencev smo vključili v samo vsebino oddaje.
V oddaji so sodelovalli naslednji učenci: EMA SENEKOVIČ, MICHEEL PURGAJ (4. R), TIANA ŠIPEK, ŽANA JEZA IN TJAŠA MIHELIČ (6. R), LARA LEŠ, NATAŠA LORBER, LEON BRAČIČ RAJŠP IN ANDREJ JANUŠ (7. R), NINA SENEKOVIČ, NEŽA SENEKOVIČ, KATJA IN NADJA ŠPINDLER, ZARJA MOHORKO (8. RAZRED), NATAŠA KNEZAR IN ALEN KOLARIČ (9. RAZRED).
Sprva me je Matevž kupil v Trstu in med odpeljal k sebi domov. Bil sem zelo šibek in slaboten. Tam me je razkazoval vsem, ki so prišli mimo. Izkazoval mi je silno ljubezen in to kazal tudi vsem ostalim. A kljub silni ljubezni sem bil še vedno slaboten in suh. Bil sem sestradan, saj mi Matevž ni dajal dosti za pod zob. Veliko ljudi mi je govorilo, da me bo Matevž enkrat umoril.
Nato pa se je Matevžu rodil sin. Od takrat naprej so me tepli. Ta otrok je bil obilen in negovan. Velikokrat sem mu zavidal, da je dobil veliko. Jaz pa nisem dobil skoraj ničesar za jest in sem bil še vedno slaboten ter suh. Najedel sem se le dvakrat na leto. Velikokrat sem občutil moč Matevža na sebi, saj me je vsaki dan pretepal. Tudi gospodinja me je pretepala. Velikokrat mi je bila podtaknjena neka neresnica. Na koncu me je neke noči, ko se je vrnil iz gostilne, zbudil in me pretepel. Bil je pijan in preklinjal je vse Tržačane vsepovprek.
Nekega sončnega dne sem ležal pod hruško ves slaboten, sestradan in suh, da so me bile še same kosti. Mimo so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če sem v redu. A niso ničesar storile. K meni sta pristopili Maruša Repulja in Mica Zdihovalka. Rekli sta mi, da umiram. Vprašali sta me tudi, če kaj jem. Odgovoril sem, da še jem, zato sta mi odgovorila, da še nisem povsem pri koncu.
Jeseni pa sem bil zelo slaboten. Ves slaboten in sestradan sem sedel pod hruško. Še zadnjič sem ugriznil v sočno hruško, sklenil tanki ročici in zaspal. Takrat sem umrl.
Sprva me je Matevž kupil v Trstu in med odpeljal k sebi domov. Bil sem zelo šibek in slaboten. Tam me je razkazoval vsem, ki so prišli mimo. Izkazoval mi je silno ljubezen in to kazal tudi vsem ostalim. A kljub silni ljubezni sem bil še vedno slaboten in suh. Bil sem sestradan, saj mi Matevž ni dajal dosti za pod zob. Veliko ljudi mi je govorilo, da me bo Matevž enkrat umoril. Nato pa se je Matevžu rodil sin. Od takrat naprej so me tepli. Ta otrok je bil obilen in negovan. Velikokrat sem mu zavidal, da je dobil veliko. Jaz pa nisem dobil skoraj ničesar za jest in sem bil še vedno slaboten ter suh. Najedel sem se le dvakrat na leto. Velikokrat sem občutil moč Matevža na sebi, saj me je vsaki dan pretepal. Tudi gospodinja me je pretepala. Velikokrat mi je bila podtaknjena neka neresnica. Na koncu me je neke noči, ko se je vrnil iz gostilne, zbudil in me pretepel. Bil je pijan in preklinjal je vse Tržačane vsepovprek.
Nekega sončnega dne sem ležal pod hruško ves slaboten, sestradan in suh, da so me bile še same kosti. Mimo so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če sem v redu. A niso ničesar storile. K meni sta pristopili Maruša Repulja in Mica Zdihovalka. Rekli sta mi, da umiram. Vprašali sta me tudi, če kaj jem. Odgovoril sem, da še jem, zato sta mi odgovorila, da še nisem povsem pri koncu.
Jeseni pa sem bil zelo slaboten. Ves slaboten in sestradan sem sedel pod hruško. Še zadnjič sem ugriznil v sočno hruško, sklenil tanki ročici in zaprl svoje trudne oči.
